Danes vas po enem letu spet vabim v Celje. Če smo si zadnjič ogledali samo Knežji dvor in antično mesto pod mestom, bomo tokrat radovedne korake usmerili po celjskih ulicah, ki ponujajo marsikaj, sploh tistim, ki so prvič v tem kraju ob Savinji.
Začnimo s Krekovim trgom, na katerega stopite prek ulice, če zapustite železniško postajo. Na levi uzrete Celjski dom, ki so ga zgradili Nemci med letoma 1905 in 1907 kot reprezentančno trinadstropno stavbo z okroglim vogalnim stolpom. Načrte v novohistoričnem slogu staronemške gotike je izdelal dunajski arhitekt Peter Pavel Brang. Dom bi bil protiutež slovenskemu Narodnemu domu, o katerem bo še tekla beseda.
Bronasta skulptura Alme Karlin
Skoraj vzporedno z njim stoji na trgu bronasta skulptura Celjanke Alme Ide Wilibalde Maximiliane Karlin, svetovne popotnice in pisateljice. Kip je postavil akademski kipar Vasko Ćetković. Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju, kjer je 14. januarja 1950 tudi umrla, oziroma je umrla v bližnjem Pečovniku, kjer je živela s prijateljico, slikarko Theo Schreiber Gamelin. Kipar je kip umestil tako, kot da se Alma s svojim legendarnim kovčkom vrača v domače Celje iz daljnjega sveta.
Pot nadaljujemo po Prešernovi ulici in zavijemo levo na Glavni trg. Tam stojijo Marijino znamenje, stara Hohenwartova hiša in na sosednjem Slomškovem trgu opatijska cerkev sv. Danijela. Oglejte si jo, zlasti Celjsko kapelo, gotski biser, ki mu nekateri pravijo tudi mala kölnska katedrala. Ponaša se z gotsko plastiko Pietá. Ob cerkvi stoji kip blaženega škofa Antona Martina Slomška z dečkom, delo kiparke Karle Bulovec. V neposredni bližini sta še dve znameniti stavbi. Ena je Elizabetina kapela, ki je edina ohranjena srednjeveška ubožnica v Sloveniji iz 15. stoletja. Tu je bil prvi celjski špital, danes pa so v njej občasno likovne razstave. Druga stavba je za Celje zgodovinsko pomembna, saj je bila v njej latinska gimnazija, ki sta jo med drugimi obiskovala tudi blaženi škof Slomšek in jezikoslovec Vatroslav Oblak.
Po Gosposki ulici ali po vzporedni, kjer boste našli lične slikarske ateljeje, boste prikoračili na Muzejski trg s Staro grofijo. Renesančni dvorec so postavili grofje Thurn-Valsassina med letoma 1580 in 1603. Arkadni hodnik so dodali pozneje. V grofiji je znameniti Celjski strop.
V Gosposki ulici št. 3 ne smete mimo Kvartirne hiše, ki je nekdaj služila za nastanitev vojakov, ki so občasno prihajali v Celje. Na renesančnem portalu je imela s celjskimi zvezdami vklesano letnico 1571. Danes ima Turistično društvo Celje v njej prostore in razstavno galerijo oziroma je kulturno, izobraževalno in turistično središče društva. Pred vhodom je doprsni kip znamenitega Šveda Alfreda Nobela, ki ga je ob 180. obletnici rojstva velikega švedskega kemika postavilo Turistično društvo Celje in s tem oživilo njegovo povezanost s knežjim mestom, ki vodi do Cinkarne in Kvartirne hiše. Lani je minilo 140 let od ustanovitve Cinkarne in 180 let od Nobelovega rojstva. Ob postavitvi kipa so pripravili tudi dogodek Alfred Nobel in Sofija Hess. Šved je bil namreč prijatelj ravnatelja Cinkarne Alberta Brunnerja, s katerim sta si veliko dopisovala. V današnji Kvartirni hiši sta našla tudi ljubezni. Nobel je zahajal k prijateljici Sofiji Hess, najstarejši hčeri uglednega celjskega trgovca Heinricha Hessa, medtem ko je Sofijina mlajša sestra Amalija postala Albertova nevesta. Pot po Gosposki ulici nas bo pripeljala do Trga celjskih knezov, kjer stoji celjski Narodni dom, ki so ga Slovenci zgradili leta 1898 po načrtih praškega arhitekta Hraskyja. V njem so imeli hranilnico, veliko dvorano za kulturne prireditve in politične shode. Narodni dom je še danes simbol slovenstva iz časov mednacionalnih bojev med Nemci in Slovenci na prehodu v 20. stoletje. Pred stavbo stoji bronasti kip celjskega fotografskega mojstra in legende Josipa Pelikana. Na istem trgu je tudi baročni Prothasijev dvorec, v sosednji Prešernovi ulici pa Marijina cerkev iz 14. stoletja, ki je bila sestavni del minoritskega samostana. V njej so bili pokopani celjski grofje, pred njo pa je bila tudi pogrebna slovesnost za zadnjim grofom, Ulrikom II., leta 1456, ko je bil izgovorjen znameniti stavek: »Danes celjski grofje in nikdar več!«
