Obudil liške pustjè s ta lepo in ta grdim

V dneh, ko se že vse bolj približuje pust (pustna sobota bo 18. februarja), se iz hiše Branka Žnidarčiča iz Kanala ob Soči slišijo zvoki kladiva, ki udarjajo po bakreni ali aluminijasti pločevini. Gospod Branko ima namreč v domači hiši na kanalskem Trgu svobode pravi muzej pustnih mask liškega območja. Še vedno ohranja to tradicijo, saj je z njo povezan od mladih nog in iz domače vasi Markiči pri Ligu. Danes ima v svoji hiši izjemno bogato zbirko pustnih mask.

Na novo oživili pust

Kot pravi raziskovalka pustnega dogajanja na Liškem Darja Skrt, je razmeroma zaprto liško območje na meji z Benečijo v Italiji, s številnimi vasmi in zaselki, po drugi svetovni vojni doživelo velik demografski zlom. Ljudje so se množično izseljevali, vasi in zaselki so se praznili. Edino v Ligu, prej manjši vasi, se je po potresu leta 1976 in po izgradnji tovarniškega obrata Iskre povečalo število prebivalcev. Z demografskim upadom so se izgubili ali pa za dolgo let pritajili razne šege in običaji, povezani z različnimi praznovanji. Podobno se je zgodilo tudi s pustovanjem. Liški pustjè so živeli le še v spominu domačinov ali tistih, ki so bili razseljeni po svetu. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli pustovanje postopoma obujati iz pozabe. Med njimi je tudi Branko Žnidarčič, ki je gonilna osebnost in vodja Etnološkega društva liški pustjè. S skednjev, podstrešij in iz kleti hiš sorodnikov je zbral stare in zdelane maske iz pločevine in jih v svoji delavnici na novo oživil. Kot davni spomin, kot duhovi iz davnine, se ob pustnem času pojavijo liški pustjè, ta grdi in ta lepi, in nas s svojo magično močjo povežejo z naravnimi in nadnaravnimi silami tega časa. Obudijo in oživijo tradicionalne like nekdanjih pustnih šeg tega nekoliko skrivnostnega območja Kanalskega Kolovrata med dolinama rek Soče in Idrije. Tu so se obdržale značilne maske z naličji iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine. V ustnem izročilu je med mnogo spomini na nekdanje šege in običaje ljudske kulture ostal živ tudi spomin na raznolike šemske like, ki jih je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja opisal slikar in narodopisec, domačin Pavel Medvešček. Prav naličja iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine so posebnost liških pustov ali maškaronov. Nekoč jih je menda delal kotlar iz Velendola in posamezne maske so se ohranile do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo območje že tako izseljeno, da je maskiranje zamrlo. Kot pravi Branko Žnidarčič, so po prvi vojni maske izdelovali iz aluminijaste pločevine vojaških menažk, italijanskih gavet. In kako so nekoč pustovali v Ligu? O tem pripoveduje raziskovalka Alja Kotar, ki pravi, da so imeli pustjè dopoldne obhod po Ligu, kjer so jih domačini sprejemali po hišah. »Po kosilu so se odpravili z avtobusom in kombiji po okoliških vaseh Kostanjevica, Melinki, Strmec, Markiči, Bajti, Ukanje in Britof. Prebivalci so bili veseli njihovega prihoda, v posebno čast pa jim je bilo, če je muzikant prišel zaigrat v njihovo hišo. V večernih urah so se maškaroni odpravili na sprevod po ulicah in glavnem trgu v Kanalu ob Soči,« poroča Kotarjeva.

Ta lep in ta lepa

Branko Žnidarčič se je z maskami liških pustov srečal že v otroških letih. Svojo prvo masko je naredil že pri dvanajstih letih, danes pa jih je v njegovi hiši v Kanalu že več kot 120. »Že kot deček sem se udeleževal pustovanja,« pove Žnidarčič. »To je bilo v domači vasi Markiči pri Ligu, po izselitvi v Kanal pa sem maskiranje začasno opustil, vendar nanj nisem pozabil. V začetku osemdesetih sem po spominu iz mladosti in po ohranjenem primerku izvirne maske, ki sem jo pobral na smeteh, začel izdelovati aluminijasta naličja ter maske ta grdih s kožo, rogovi in cunjasto opremo. To so namreč na hlače in na suknjič prišiti narezani trakovi različnega blaga. Sprva smo se napravili le z nekaj prijatelji in gostovali v Novi Gorici in celo na Koprskem. Kasneje sem s pomočjo Pavla Medveščka, sorodnikov in prijateljev sčasoma rekonstruiral in oživil še druge tradicionalne like nekdanjega pustnega svatovskega sprevoda. Ob koncu devetdesetih let sem začel delati še rekonstrukcije starih, že pozabljenih likov posameznih maskirancev, o katerih so Pavlu Medveščku v letih od 1952 do 1963 pripovedovali ljudje z Liškega in Kamberškega, Kala nad Kanalom in Lokovca. Medvešček je imel izjemen posluh za zapisovanje, prav tako pa je bil tudi dober risar. Tako je pred pozabo ali propadom ohranil številne pustne like, ki jih je zelo natančno popisal in vse tudi precizno narisal.«

Tako se je ohranila izjemna pustna dediščina, tudi v muzeju, saj je Branko Žnidarčič danes pravi ljudski umetnik. Za goriški muzej je izdelal liške maske in opremo za pustno skupino. »To sem naredil z velikim veseljem,« pravi izdelovalec. »Ne gre za kopijo ali rekonstrukcijo opreme. Z muzejem sem se namreč dogovoril, da bom izdelal maske, kot da bi opremljal še eno skupino.«

Kako bi opisali čudovit pustni sprevod in liške pustne like? »Pred nami zaživi pustni svatovski sprevod: spredaj gresta ta lep in ta lepa – pustna ženin in nevesta, ki oznanjata začetek novega življenja,« pravi Inga Miklavčič Brezigar iz goriškega muzeja. »Spremljajo jih ta grdi pusti, z masko iz ovčje kože in rogov, ki ob trušču zvoncev tekajo po vasi, s kleščami lovijo dekleta in otroke ter uganjajo norčije. Tu je pustica z metlo, ki pometa po hiši, pustica z vrečo pa potresa in nabira orehe, ki simbolizirajo bogato letino. Poleg je pustica z dojenčkom, ki v hiši milo prosi mleka za bolno dete, pa žena, ki nosi moža kot simbol zakonske sreče ali nesreče. Daj-dam je kot potujoči vaški krošnjar uvrščen v sprevod, berač v koš nabira darove, medtem ko žandar skrbi, da vse poteka po določenem pustnem redu. Seveda je tu še muzikant, ki pridno razteguje harmoniko in v sprevodu ne sme manjkati.«

Kot pravi Miklavčič Brezigarjeva, v živem muzeju nekdanjih pustnih likov tega območja lahko občudujemo še umetniško rekonstruirane like ramaštona, ramauša, bajarja, brahje in druge, ki so zaradi bakrenih mask in opreme zagotovo svojevrstna pustna skupina na Slovenskem.