KOMEN – Čeprav je na Krasu sijalo sonce, je na prostem brila burja do kosti; a toplo je bilo v stari stavbi sredi Kobdilja, kjer preživlja svoje 71. leto življenja Sergej Fabič. Usoda mu ni prizanašala: bil je električar, 27 let je delal v Iskri, na začetku njenega stečaja pred dvema desetletjema je bil izmenovodja, ko je odšel na čakanje. A takrat ga je že pestila sladkorna bolezen. Odkrili so mu jo leta 1988, potem se je le še slabšalo. »Najprej, leta 2003, je šla noga pod kolenom, nato leta 2011 še vid. Na enem očesu imam glavkom, na drugega pa... nič ne vidim,« obrazloži.
Mizica v njegovi dnevni sobi se šibi pod težo radioamaterskih postaj – nekoč le hobi mu je zdaj okno v svet, skozi katero ohranja stik z ljudmi. Čeprav praktično ne more vstati s stola, ima živahno družabno življenje: »Brez tega ne gre. Nekoč smo imeli hišni muzej, zbral sem več kot 200 primerkov radijskih postaj, ki so bile uporabljene med drugo vojno. Potem sem jih dal goriškemu muzeju,« pripoveduje brez trpkosti v glasu. Ta se pojavi, ko začnemo govoriti o njegovem težkem položaju, v katerem sta se znašla skupaj s hčerko Barbaro Fabič, ta skrbi zanj.
Dano ni v zemljo zakopano
Fabiču je slepota prinesla težave, ki mu niso prišle na misel niti v nočnih morah. Na začetku januarja 2011 je komenska občina – pod katero spada Kobdilj – izdala odločbo, po kateri so Fabiču kot invalidni osebi priznali pravico do družinskega pomočnika – v njegovem primeru hčere Barbare. Pravica do družinskega pomočnika se financira iz proračuna občine. »Prav tako je bila Fabiču priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Invalidna oseba v primeru izbire družinskega pomočnika obdrži pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, vendar se ta izplačuje občini,« začetno stanje obrazloži odvetnica Maja Ravbar Nusdorfer, ki po načelu pro bono (beri: zastonj) zastopa Fabičeva v njuni situaciji.
Med pretakanjem denarja za nego in dodatke od občine in zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) do Fabičevih se je pošteno zakompliciralo, kar pa je občina ugotovila šele po poltretjem letu. »Očitek, ki ga je občina naslovila na prizadeto družino, je v tem, da je bila vsota njenih socialnih prejemkov v določenem obdobju višja od zneska, do katerega je bila upravičena, zaradi česar naj bi bila občina oškodovana,« pravni položaj pojasnjuje Ravbar Nusdorferjeva.
Po občinski računici so državni organi torej nakazovali slepemu invalidu preveč oziroma ga je Fabič premalo nakazal nazaj za stalno pomoč in postrežbo svoje hčere. »Nakazovali so denar za Barbaro, ne da bi opozorili, da se kopiči dolg in da ga bo treba poravnati. To opozorilo je potem prišlo naenkrat, kot strela z jasnega. Kako nimajo nobene povezave za pisalnimi mizami, da bi to ugotovili prej?« se čudi Fabič. Odgovora na to vprašanje niti Slovenskim novicam niso znali dati ne na ZPIZ ne na občini. Fabičeva sicer skrušeno priznavata, da predpisov nista naštudirala do potankosti, pri stroških za zdravila in dietno prehrano sladkornega bolnika pa denarja najverjetneje tudi ne bi zmogla nakazovati, tudi če bi se v popolnosti zavedala obveznosti. Njuna odvetnica pa opozarja. »Ali je mogoče podrobno poznavanje predpisov zahtevati od povprečnega človeka, ki je povrhu vsega obremenjen z boleznijo in hudo finančno stisko, je vprašanje.« Kako bi se zadeva razpletla na sodišču, je negotovo; morda bi tam celo ugotovili, da Fabičevima dolga ni treba vrniti. A nimata denarja niti za odvetnico, kaj šele za dolgo pravno bitko.
Ena težava, dva dolga
»Najprej so nam naračunali 37.000 evrov dolga, ne vem, od kod so dobili to številko. Po preverjanjih se je znesek spustil na dobrih 7500 evrov, ampak to je vseeno, da se ti zmeša. Ne vem, kje imajo ti ljudje kakšen občutek, tu ni nobene humanosti,« potarna Sergej, ki ima približno 400 evrov pokojnine: »Občina nam je zaradi dolga dala plombo na hišo, grozili so z rubežem oziroma izvršbami. Poslušal sem, da se bom morali izseliti iz hiše ali plačevati občini, da bomo v hiši. Prek centra za socialno delo so ugotovili, da na hišo sploh ne bi smeli dati plombe, ker v njej živimo,« pove samo eno od težav minulih dveh let. Dolg so zbili na pet tisočakov, in to tako, da je CSD Sežana nakazal izredno denarno pomoč za Fabičeve kar občini. Predlog odvetnice, da bi občina odpisala dolg, je naletel na gluha ušesa. Prav tako so na občini, to vodi župan Marko Bandelli, ostali gluhi za naša vprašanja; tako niso znali pojasniti, zakaj so toliko časa Fabiču nakazovali več denarja. Kot tudi ne, zakaj so potrebovali kar dve leti in pol, da so odkrili napako.
Da dolg pride zlahka in celo nenapovedano, odide pa zelo težko, sta Fabičeva ugotovila letos: »Pojavil se je nov dolg, tokrat na ZPIZ. Tam so nakazovali od marca do oktobra letos tako meni kot tudi občini. Ko so ugotovili, da so plačevali dvakratno, so zahtevali denar nazaj,« mirno razlaga Sergej, hči Barbara pa potarna: »Zdaj mi trgajo od minimalne plače, ZPIZ naju terja za 1800 evrov. Dali so možnost, da odplačamo na 12 obrokov, ampak od kod naj jih vzamem?« se sprašuje hči. Odgovora znova ni.
Kanček naklonjenosti v dolžniškem vrtincu Fabičevih je – poleg odvetnice, ki brezplačno zastopa invalida in hči – pokazalo še veteransko društvo Komenski Kras 91, katerega predsednik Franko Zadnik je z veterani vojne za Slovenijo pomagal Fabiču vsaj do drv za to zimo: »Ni bilo treba dosti premišljevati, da mu vsaj malo pomagamo. Les smo mu razžagali v drva ter jih prepeljali k njemu domov. On je v času vojne pomagal domovini, spremljal je premike in poročal.« Vendarle se tudi v na videz robatem kraškem svetu najdejo ljudje, ki jih gane usoda posameznika; toplina tako ni zgolj fizičen pojav v domu Fabičevih, temveč tudi čustvo v srcu, ki so ga prinesli soljudje. Fabič pa – vsem tegobam navkljub – ne obupa. Njegov radioamaterski klicni znak S56ACO še oddaja, sam Fabič pa je po razmišljanju borec: »Držim se, ker se moram. Naj se vržem na tla in rečem, da ne morem več? Človek mora upati, da ostane,« nam ubesedi to, kar ga drži pokonci v bitkah z birokratskimi mlini.
