LJUBLJANA – Če je nekaj belo, najbrž res ni črno, in kar je dokazljivo črno, najbrž ne bi smel nihče razglašati za belo. Niti policija. Kdor zaseda javno funkcijo ter od tam zavaja oziroma laže, bi takoj moral odstopiti. To, da se je pod neresnično in zavajajočo trditev policije podpisal zgolj Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete, je pravzaprav celo še bolj sporno. Zakaj? Ker si bodo prvi mož Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) mag. Darko Majhenič, generalni direktor policije Marjan Fank in notranja ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar zaradi tega laže po pilatovsko umili roke, češ takšne izjave mi trije nismo ne napisali ne podpisali. Ali to pomeni, da je imel Menegalija smolo in se je, na primer, le zatipkal? Seveda ne, pomeni pa, da bi moral dr. Miro Cerar, če še vsaj malo da na svojo domnevno etično verodostojnost, v skladu s pooblastili, ki jih ima kot premier, povsem nedvoumno predlagati zamenjavo prvega moža NPU, generalnega direktorja policije in notranje ministrice. Česar pa ne bo storil. Dobro obveščeni že namigujejo, da »bo Cerar predvsem zagotovo tiho«, saj mu drugega ne dovolijo. O tem, kdo naj bi bili tisti, ki »mu ne dovolijo«, obstaja več domnev.
Menegalija le grešni kozel
Kakor koli, prav je, da natančno preberemo izjavo policije, pod katero se je, kot rečeno, podpisal Menegalija: »Kot smo že pojasnili, so bile (predvčerajšnje) aktivnosti nadaljevanje operativnih aktivnosti, ki jih je NPU izvajal že oktobra 2015. Hišne preiskave smo izvajali na podlagi odredbe preiskovalne sodnice, ki je presodila, da so izpolnjeni zahtevani pogoji za utemeljene razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi odkriti sledi kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Policija nikakor ni hotela zaseči strežnika, kot so to zavajajoče pojasnjevali posamezni politični predstavniki, pač pa pridobiti konkretne podatke o konkretni osebi, ki je osumljena kaznivega dejanja, kot je to izhajalo iz odredbe preiskovalnega sodnika za izvedbo hišne preiskave. V policiji z vso integriteto in strokovnostjo stojimo za svojimi preiskovalni dejanji, za katere imamo podlago v veljavni zakonodaji, tudi če gre za preiskavo v državnem zboru. Kljub različnim interesom je zapis v ustavi povsem jasen: pred zakonom smo vsi enaki...«
Če prav razumemo zapisane trditve, je policija želela storiti samo tisto, kar ji je z odredbo naročila ljubljanska okrožna preiskovalna sodnica Deša Cener in ničesar drugega? Hecno, v eni od alinej sodne odredbe pa jasno in nedvoumno piše, naj policisti NPU na sedežu SDS zasežejo tudi »naprave in nosilce s podatki v elektronski obliki (telefone, računalniki, optični mediji, spominske kartice, strežnike ipd.), ki bi lahko razkrili vsebino korespondence in dogovarjanj ter poslovanja med osumljenimi oziroma drugimi, do zdaj še neidentificiranimi osebami, ki so sodelovale pri opisanih sumljivih poslih«. Tudi strežnike? Natanko tako, prav ste prebrali: tudi strežnike!
Referendumska preiskava? Četudi je NPU na sedežu SDS zasegel (četudi si je za potrebe preiskave skopiral) manj kot 30 mailov, katerih večino je nekdanji neizvršni direktor slabe banke (DUTB) mag. Andrej Šircelj prejel na elektronski naslov, ki se konča z @sds.si, pa so preiskovalci v državnem zboru zasegli dobesedno vso njegovo elektronsko korespondenco. Vso. Kar najbrž res ni bilo potrebno. Šircelj zaradi tega razmišlja celo o pritožbi na ustavnem sodišču. Spomnimo se, kako je policija svojčas zasegla družinske računalnike nekdanjemu članu poslanske skupine Pahorjevega SD Andreju Magajni in jih potem »izgubila« (nekam založila) skupaj z vsemi forenzičnimi kopijami zaplenjenih računalniških datotek, ki jih niti do danes ni več našla. Le kako se potem nekateri politični analitiki v takšni »pravni« državi še kar sprenevedajo, češ da je pomembno predvsem to, da dokazi, če niso bili zaseženi v skladu s pravili, pozneje padejo na sodišču? Kam in kdaj pa bi padla vsa elektronska korespondenca približno 20.000 članov SDS, če bi policistom na sedežu SDS dovolili, da odnesejo strankin strežnik, v katerem je shranjena? In še nekaj: čemu se je policija odločila, da bo povsem pričakovano odmevne hišne preiskave opravila prav na prvi dan predčasnega referendumskega glasovanja? |
Pa bo zaradi laži, da strežniki niso bili omenjeni v odredbi za hišno preiskavo na sedežu SDS, mag. Darko Majhenič zdaj vsaj ponudil odstop Marjanu Fanku, Marjan Fank ponudil odstop ministrici mag. Vesni Györkös Žnidar, ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar pa iz objektivne odgovornosti ponudila odstop dr. Miru Cerarju... »pod goro, pod to goro zeleno«? Šalo na stran, to bi bilo mogoče le v pravni državi. Približno 20.000 članic in članov največje opozicijske stranke SDS, ki za elektronsko pošto redno ali občasno uporabljajo domeno sds.si ter bodisi pošiljajo bodisi prejemajo sporočila prek strežnika SDS, se samo odločnemu odzivu in trdnim pravnim argumentom svojega vodstva lahko zahvalijo, da njihovih mailov danes ne prebirajo v NPU, na policiji in morda še kje drugje. Poleg tega se je policija, ko je nameravala zaseči server (strežnik) SDS (z vsemi podatki, ki jih ta vsebuje), zelo po kavbojsko sklicevala celo na to, da je preiskovanec mag. Andrej Šircelj član SDS in zato včasih pač pride na sedež SDS.
