Novo mesto v znamenju smole

Jantar, okamnela drevesna smola, predvsem iglavcev, nastala pred več deset milijonov leti, je imela za človeka vedno pridih magičnosti in zdravilnosti. Poleg tega je zaželen lepotni dodatek.

Največja nahajališča v Evropi so bila nekoč in so še danes na jugovzhodnih obalah Baltika. V drugem tisočletju pred našim štetjem so se izdelki iz baltskega jantarja pojavili v Sredozemlju. Srečamo jih v Mikenah, enem od glavnih središč grške civilizacije, pa tudi v Egiptu.

Trgovsko in kulturno izmenjavo med Baltikom in Sredozemljem je povzročil prav dragoceni in magični jantar, ki je bil statusni simbol predstavnikov sredozemskih elit. Baltska okamnela smola je vse od bronaste dobe do antike potovala po tako imenovani Jantarni poti.

Kaj je in kje je potekala, nam je pojasnil arheolog Bojan Križ: »Potek poti opredeljujemo glede na pojavnost in količino jantarja v posameznem časovnem obdobju na posameznem arheološkem najdišču.« Pot ni nekakšna avtocesta, temveč le osnovni koridor, njeni kraki in smeri pa so se v različnih zgodovinskih obdobjih spreminjali.

Prvo pisno omembo jantarja najdemo v Homerjevi Odiseji, kjer feničanski trgovec ponuja in hvali ogrlico z vdelanim jantarjem. Grki so ga imenovali elektron, saj jih je očarala njegova izjemna lastnost naelektritve.

Del poti je v starejši železni dobi, med 8. in 4. stoletjem pr. n. št., potekal prek Slovenije, to je na Dolenjskem pustilo neizbrisen pečat. Številni jantarni predmeti se po večini pojavljajo v ženskih grobovih, največ kot ogrlice, v moških pa kot orožje in oprema. Posebnost halštatske dobe so figuralno okrašene bronaste situle. Od kod tako bogati grobni pridatki prav v Novem mestu in okolici, ki pričajo o bogastvu in prestižu vrhnjega sloja dolenjske starejšeželeznodobne družbe?

»Železova ruda je na Dolenjskem lahko dostopna. Taljenje železa, najpomembnejše kovine starejše železne dobe, njegovo prekovanje v izdelke ter prodaja tudi zunaj meja lokalne skupnosti so bili ekonomska osnova, ki sta jo dopolnjevala še taljenje stekla iz domačega kremenčevega peska in izdelava živopisnih, bogato okrašenih steklenih jagod,« je še povedal Bojan Križ.

Osmo čudo sveta

Samo na največjem starejšeželeznodobnem grobišču v Novem mestu, Kapiteljski njivi, je bilo med 1100 skeletnimi grobovi kar v 149 najden jantar.

Direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto Jasna Dokl Osolnik, motor organizacije razstav v muzeju, je o jantarnem letu povedala: »Arheologi in drugi strokovnjaki pribaltiških držav, ki se bodo pri nas udeležili mednarodne arheološke konference o jantarju in konference mest ob Jantarni poti, so bili nad množico slovenskih arheoloških najdb iz jantarja presenečeni. Pri njih je izvir te smole, arheoloških predmetov iz njih pa nimajo!«

Jantarno leto v Novem mestu zaznamujejo tri razstave v Dolenjskem muzeju: Jantarni dragulji Baltika v Novem mestu, kjer je razstavljenih dvesto najpomembnejših predmetov iz vse Slovenije, Jantarna soba, osmo čudo sveta, in Moderni jantarni nakit.

Razstava o Katarinini sobi iz Sankt Peterburga je rekonstrukcija, kot je tudi rekonstrukcija v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Bila je največji in najbolj znan izdelek iz jantarja na svetu. Leta 1716 jo je pruski kralj Friderik Viljem I. podaril ruskemu carju Petru Velikemu. Sestavljali so jo stenski opaži iz jantarja skupaj z mozaiki, ogledali, slikami in pohištvom. Vanjo je bilo vgrajenih šest ton smole. Več kot 200 let je bila ponos Katarinine palače.

Nacisti so jo leta 1941 odpeljali v Königsberg (današnji Kaliningrad), jo razstavili v gradu in ob umiku leta 1944 spet spravili v zaboje, ti pa so se v vojnem kaosu izgubili. Danes njeno vrednost ocenjujejo na 500 milijonov dolarjev. Zato ni čudno, da so jo razni zanesenjaki iskali po kleteh, rudnikih, njivah in podstrešjih. Mnogi so v iskanje zaklada vložili ogromno denarja, nekaterim se je tudi omračil um.

Pod naslovom Jantar in oblika 24 oblikovalcev iz mednarodnega jantarskega združenja IAA razstavlja sodobno oblikovan umetniški nakit.

Vse tri razstave so na ogled do 30. septembra 2017.