BREZ BESED

Nina Zidar Klemenčič ujeta med premierjem Janšo in možem Goranom

Objavljeno 17. januar 2013 10.34 | Posodobljeno 17. januar 2013 11.33 | Piše: T. L.

Poročila KPK ne komentira, pravi, da z možem Goranom Klemenčičem delujeta avtonomno.

Nina Zidar Klemenčič ocenjuje, da se skuša Berglund izogniti svojim lažem.

LJUBLJANA – Nina Zidar Klemenčič se je po objavi zaključnega poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) znašla v nenavadnem položaju: je zagovornica premierja Janeza Janše in žena prvega moža protikorupcijske komisije Gorana Klemenčiča, ki je objavil za Janšo neugodno poročilo.

Komentiranje bi bilo neprimerno

»Nekorektno bi bilo, da bi komentirala, ali poročilo vpliva na poslovni odnos z mojo stranko – premierjem,« je svoj položaj za časnik Finance komentirala odvetnica in tako odgovorila na vprašanje, kako na njen odvetniški posel vpliva poročilo KPK. Ni znano, ali ji je Janša pooblastila že odvzel. 

Zidar Klemenčičeva je bila Janševa zastopnica v njegovi tožbi zaradi oddaje Resnica o Patrii, v tem odmevnem primeru pa je prodorna odvetnica postala prepoznavna v slovenski javnosti. 

Klemenčičeva zagotavlja, da sta z možem ves čas svojega razmerja avtonomni osebnosti. »Na delovanje ali poslovanje drug drugega ne vplivava.« Izognila se je tudi odgovoru na vprašanje, kakšno pravno veljavo ima po njenem mnenju poročilo KPK in ali bi moral premier odstopiti: »Poročila in njegove pravne veljave ne komentiram.«

Od kod denar za sodne takse?

Na vprašanje, ali je bila iz njene odvetniške pisarne plačana ena izmed sodnih taks, o kateri govori poročilo KPK, je odgovorila: »Kot rečeno, poročila ne komentiram.« Poročilo KPK namreč v zvezi z Janšo ugotavlja, da so bile plačane tri sodne takse, ki so »v letih od 2008 do 2011 znašale 19.852 evrov, vendar ni znan izvor plačila. Nobena omenjena sodna taksa namreč ni bila plačana neposredno z znanih bančnih računov zavezanca, promet na omenjenih računih pa ne izkazuje niti dvigov gotovine, s katerimi bi bili ti stroški plačani prek plačilnega naloga. V nadaljnjem preverjanju je komisija ugotovila, da je bila ena sodna taksa v višini 1642 evrov plačana od odvetniške pisarne, druge pa neposredno prek osebnih bančnih ali poštnih nakazil, pri čemer ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je plačila fizično izvedel oziroma kje je izvor denarja za plačilo.« 

Deli s prijatelji