To ni politični song, to ni politični song... in tole ni politična kolumna! Preprosto zato, ker takšnih ne pišem. Ne samo načeloma, sploh ne! Pisal sem o kurbah, vendar to, kljub znanemu reku, ni isto. Poleg tega o prijateljicah noči pišem vedno lepo, saj se mi zdi že prostovoljna prostitucija ena najtežjih služb na planetu. O politiki ali politikih pa težko napišeš kaj lepega ali pa moraš biti, milo rečeno, precej poseben. Ali plačan, kar prav tako ni redka praksa. Najbrž najbolj zastrašujoče pa je dejstvo, da ni treba biti posebno inteligenten, da opaziš slovensko, evropsko in svetovno smernico, da politiko zapuščajo pametni, sposobni in razgledani ljudje, posledica pa je prevlada sistema popolne negativne selekcije.
Politično gledano nisem ne levičar ne desničar, a to pravzaprav ni pomembno. Prvič zato, ker politično nisem dejaven in se še vedno držim izjave iz nekega starega intervjuja o tem, da je hvaležneje nune prepričevati o lepotah in koristih oralnega seksa kot Slovence o tem, kako naj vidijo stvari. Če le ne izbruhne neposredna vojna, kjer tako ali tako postaneš politično aktiven v trenutku, ko izkoplješ kalašnikovko in braniš lastne otroke. To se je, kot vemo, zgodilo našim tudi apolitičnim dedom. Samo ob mavzericah.
In drugič zato, ker sta tako levičarstvo kot desničarstvo pri nas zelo konfuzni zadevi, in tisti, ki bi ju poskušal natančneje definirati, bi se najbrž znašel pred podobno težavo kot genialci teoretične fizike, ki želijo zapolniti vrzel med kvantno mehaniko in relativnostno teorijo. Natančneje definirati seveda pomeni vsaj pravno in ekonomsko, ne pa tudi ideološko, saj tam stvari štimajo. Po zaslugi dveh milijonov ideološko-zgodovinskih strokovnjakov v državi.
No, tudi če bi komu uspelo za silo definirati slovenski levičarsko-desničarski fenomen, to ne bi bilo za dolgo, saj lahko opazite, da levičarji pogosto prihajajo ven z vsaj za svet neko demokratično tradicijo, s povsem desničarskimi forami in nasprotno. Kakor komu tisti hip paše. Jebeš ekonomijo, finance, socialo, samo da so ideje kompatibilne z ideologijo. Tako aforizem, ki sem ga spisal že pred več kot desetletjem, danes ni nič manj aktualen: Ta beli so v bistvu črni. Rdeči pogosto počrnijo. Veliko črnih je roza. Vsi se izdajajo za zelene, želijo pa biti neznansko modri!
V zadnjem času dobivam ogromno mailov, tako od ljudi, ki me osebno poznajo, kot tudi od drugih bralcev, češ naj podam svoje mnenje o begunski krizi in beguncih. Namenoma sem se distanciral od pisanja o tem, saj se v kolumnah rad cinično šalim in provociram. Ne eno ne drugo ne spada k najmočnejšim emocijam in strahovom. In za to pravzaprav gre. Za emocije in strah. Lahko bi pisal o razočaranju nad nekaterimi kolegi in kolegicami, za katere sem verjel, da so v dani situaciji kot intelektualci sposobni bistveno inteligentnejših reakcij. Lahko bi pisal o spoštovanju stotin policajev, vojakov in prostovoljcev, ki vsakodnevno dokazujejo, da se kriza ne rešuje s sebičnim pametovanjem iz domačih naslanjačev.
In ne nazadnje, kako ljudem ni jasno, da bi Slovence perspektivno, ob ogromnih operativnih problemih v tem trenutku, glede beguncev moralo skrbeti le eno: zakaj, za hudiča, nihče ne želi ostati tu?!
