PROSTORSKA STISKA

Neviden nahrbtnik, 
poln težkih zgodb

Objavljeno 28. oktober 2013 19.40 | Posodobljeno 28. oktober 2013 19.41 | Piše: Špela Ankele

V Vzgojnem zavodu Kranj je trenutno 40 otrok. Potrebovali bi vsaj še eno stanovanjsko enoto.

V škofjeloškem Podlubniku trenutno živi sedem najstnikov, po počitnicah dobijo novega sostanovalca. Foto: Špela Ankele

ŠKOFJA LOKA – Pet stanovanjskih enot, raztresenih po Gorenjskem, deluje pod Vzgojnim zavodom Kranj. V njih živi 40 otrok. Takšnih, ki – mladosti navkljub – s seboj nosijo neviden nahrbtnik, poln težkih in zapletenih zgodb. Takšnih otrok, ki prihajajo iz razbitih družin, kjer so pogosto prisotni alkohol, nasilje, bolezen ali neprimerni vzgojni stil. Tudi tistih mladih, ki dobro vedo, kaj pomeni živeti na dnu družbe. »Letos smo prejeli veliko klicev s centrov za socialno delo, saj se je pojavilo veliko otrok, starih od osem do enajst let, ki bi jih lahko namestili v naš zavod. Žal jih nismo mogli sprejeti, saj so postelje v naših stanovanjskih enotah zasedene. Idealno bi bilo, če bi imeli na Gorenjskem ali kod drugod še eno stanovanjsko enoto, saj bi otroci, ki potrebujejo pomoč, zlahka zasedli še osem dodatnih mest,« ugotavlja Staša Sitar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Kranj.

»Dejstvo je, da je vse več otrok, ki v šoli ne morejo spremljati pouka – tudi zato, ker je ves šolski sistem usmerjen v rezultate, ne prisluhnemo pa otrokovim potrebam, čustvenim odzivom in stiskam, ki jih odražajo prek neustreznih, burnih vedenjskih vzorcev. Doma jim starši nalagajo zadolžitve odraslih, vse premalo pozornosti namenjajo vzgoji, to je učenju, prepoznavanju, doživljanju lastnih čustev, saj starši nimajo ne časa ne znanja. Vse več je čustveno praznih otrok, ki v določenih socialnih situacijah ne znajo uravnavati vedenj in čustvenih vzorcev,« pravi ravnateljica vzgojnega zavoda, ki deluje v kranjskih naseljih Stražišče, Zlato Polje in Mlaka, poleg tega pa imajo še stanovanjski enoti v Škofji Loki in Preddvoru.

Že zgodaj, pri devetih letih, je v stanovanjsko hišo v škofjeloškem naselju Podlubnik, ki se na zunaj ne razlikuje od okoliških vrstnih hiš, prineslo Aljošo. Njegovo ime je izmišljeno, zgodba, ki jo govori po štirih letih bivanja v stanovanjski skupnosti, pa pristna: »Starši so se ločili, brat je bil ves čas za računalnikom, zato se nanj nisem mogel zanesti, mama je morala delati po cele dneve, da je preživela družino. Prišel sem sem, in še danes točno vem, kateri dve vzgojiteljici sta bili tukaj, ko sem prvič stopil v hišo. Sprva sem bil malo trmast, a zdaj sem se spremenil.«

Podobno pravi tudi najstnik, ki v Škofji Loki živi zadnja tri leta. Naj mu bo ime Aleš: »Nisem hotel priti sem, od doma oditi tako zgodaj ni najbolj prijetno. Še danes sem najraje doma, čeprav sem imel tam veliko problemov. Starši so se ločili, ponavljal sem razred.« O redu, ki se ga mora tudi on držati v škofjeloški bivalni enoti, pove: »O tem, da imamo tukaj določeno, kdaj opravljamo naloge, kdaj se učimo, čistimo in urejamo hišo, kdaj kuhamo, peremo perilo ter opravljamo vse preostale vsakodnevne opravke, sem pripovedoval najboljši prijateljici. Rekla je, da bi kar pobegnila od tu, če bi morala delati toliko stvari, kolikor jih mi počnemo.«

Poleg njiju v škofjeloški enoti živi še pet fantov, vsi bodo po krompirjevih počitnicah dobili novega sostanovalca. »Otroci so pri nas povprečno tri leta, nato se vrnejo bodisi v domači kraj, saj medtem delamo veliko tudi z odraslimi v njihovem življenju, bodisi nadaljujejo šolanje na srednji šoli in se zato preselijo v dijaški dom. Opažamo, da otroci v naših stanovanjskih enotah zdaj preživijo več časa, kot so ga v preteklosti,« pravi Katja Sitar, vzgojiteljica v škofjeloški stanovanjski enoti.

Kot še pripomni, otroci zaradi zgodb, ki jih nosijo s seboj, hitreje odrastejo: »Marsikdo ne bi zdržal vsega tega, skozi kar gredo pri tako rosnih letih. Ko pridejo k nam, nas čaka obdobje najbolj intenzivnega dela. Nekateri se na nov življenjski ritem prilagodijo hitreje, drugi počasneje, a vedno je velik korak narejen v tistem trenutku, ko začnejo to našo hišo primerjati s svojim domom; takrat ti nakažejo, da te počasi začenjajo sprejemati.«

Vzgojiteljica razmišlja: »Morda je klicev na našo številko vse več tudi zato, ker smo se otresli stigme, ki smo jo nosili dolga leta, je pa res, da se tu in tam še najde kdo, ki naš zavod opredeli kot popravni dom. Ko sem pred sedmimi leti začela delati v škofjeloški stanovanjski skupnosti, postelje še niso bile zasedene, vedno se je našla katera prazna, v zadnjih treh letih pa so vse polne.«





Deli s prijatelji