Nenavaden položaj homeopatije v Sloveniji

Spomladi je na Univerzi v Ljubljani potekal zagovor doktorske disertacije, ki je v strokovnih krogih povzročila precej nemira, saj se je ukvarjala s tako imenovano informiranostjo vode oziroma vprašanjem, ali ima voda spomin, v nekem članku pa so jo povezovali s homeopatijo, čeprav ni bila ta nikjer izrecno omenjena. Na biotehniški fakulteti je bila disertacija pred tremi leti zavrnjena, saj da »ne ustreza minimalnim standardom za znanstvena dela, kakršno naj bi bilo doktorska disertacija«, kakor je povedal eden od članov prvotne komisije za zagovor. Kandidatka se je pritožila na senat fakultete, ta je podprl odločitev komisije, nakar se je obrnila kar na senat univerze. Odločil je, da lahko delo znova zagovarja pred novo komisijo pod vodstvom tedanjega rektorja univerze. In študentka je zagovor uspešno opravila.

Homeopatija 
in spomin vode

Za pojasnilo, ali je doktorska disertacija oziroma informiranost vode kakor koli povezana s homeopatijo, smo se obrnili na Slovensko homeopatsko društvo (SHD), v katerem so nam odgovorili, da je povezovanje homeopatije s spominom vode zgrešeno. Posredovali so nam povezavo do članka enega najbolj znanih svetovnih homeopatov Georgea Vithoulkasa, v katerem se ta kritično loti (kontroverzne) raziskave francoskega imunologa dr. Jacquesa Benvenista. Ta je namreč leta 1988 v strokovni reviji Nature objavil članek, v katerem je dokazoval, da si je voda zapomnila vibracije določene substance tudi v razredčinah, kjer originalne substance ni bilo več.

Številni homeopati so Benvenistove ugotovitve vzeli kot potrditev učinkovitosti homeopatskih pripravkov, ki so v svojih najbolj potenciranih (razredčenih) oblikah tako močno redčeni, da v končni raztopini ni več molekul izhodne snovi. Toda Vithoulkas Benvenistove trditve zavrača, češ da so nasprotne homeopatskemu načelu zdravljenja podobnega s podobnim, po katerem neka snov v velikih količinah povzroča simptome, v homeopatskih koncentracijah pa jih zdravi. Benveniste pa je trdil, da voda, ki je nekoč vsebovala biološko aktivno snov, še vedno deluje na žive sisteme enako, kot če bi bila ta še vedno v njej. To je torej ključna razlika.

Kaj je homeopatija?

Če pogledamo na spletno stran Slovenskega homeopatskega društva, je homeopatija (beseda izvira iz grščine, kjer hómoios pomeni enak oziroma podoben in páthos trpljenje oziroma bolezen) celostni sistem zdravljenja, ki ga je pred 200 leti utemeljil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann (1755–1843). Temelji na načelu zdravljenja podobnega s podobnim (similia similibus curentur) in na zdravilih, pripravljenih na poseben način, ki jih imenujemo potencirana. Po omenjenem načelu je bolezen mogoče ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome, kot jih ima bolnik.

Homeopati zdravil ne predpisujejo na osnovi diagnoze – pomembni so simptomi, ki so značilni za določenega bolnika, in ne tisti, na osnovi katerih se postavi klasična medicinska diagnoza. Glavni so tako imenovani individualni ali karakteristični simptomi, ki se od bolnika do bolnika z enako diagnozo razlikujejo. Bolniki lahko zato dobijo povsem različna homeopatska zdravila.

Pripravljena so iz naravnih snovi mineralnega, rastlinskega ali živalskega izvora. Najpogostejša oblika so kroglice in raztopine za peroralno uporabo, mogoče pa jih je dobiti tudi v obliki tablet, mazil, injekcij, kapljic za oči in svečk. Pripravljajo jih tako, da izhodno snov postopoma redčijo in pretresajo. Ta postopek se imenuje potenciranje. Redčenje poteka v razmerju 1:10 (D-potence), 1:100 (C-potence) ali 1:50.000 (LM- oziroma Q-potence).

Vzemimo primer stopnje redčenja z oznako C30: C, rimska številka 100, pove, da homeopatsko zdravilo pridobijo tako, da v 100 kapljicah redčila zmešajo kapljico učinkovine, nato eno kapljico iz tako pridobljene razredčine zmešajo v 100 kapljicah svežega redčila. Ta postopek v primeru C30 ponovijo 30-krat. Končni izdelek je tako razredčen v razmerju 1:100 na 30. potenco oziroma 1:10 na 60. Nad potenco C12 oziroma D24 v homeopatskem zdravilu ni več molekul izhodne snovi.

Homeopati priznavajo, da mehanizem delovanja homeopatskih zdravil še ni znan – znani pa so njihovi učinki in pravila predpisovanja, kar zadostuje za uspešno zdravljenje.

Slovenija in homeopatija

V slovenskih krajih se je homeopatija začela pojavljati na začetku 19. stoletja. V avstrijskem cesarstvu je bila med letoma 1819 in 1837 sicer uradno prepovedana, kljub temu pa so jo prakticirali vsepovsod. Od februarja 1837 so zdravniki lahko uradno zdravili na ta način, homeopatska zdravila pa so bila na voljo v skoraj vseh lekarnah na Slovenskem.

Po drugi svetovni vojni je zanimanje zanjo zamrlo, nato pa doživelo razcvet v 70. in 80. letih 20. stoletja. Neroden položaj pa je nastal leta 2007, ko je bil sprejet zakon o zdravilstvu, kamor je bila vključena tudi homeopatija. Vsebuje namreč člen, ki določa, da jo lahko izvajajo samo osebe z diplomo medicinske fakultete. A leta 2008 so v zadnji popravek zakona o zdravniški službi dodali člen, ki zdravnikom z licenco prepoveduje ukvarjanje z zdravilstvom. Tako se je homeopatija kot oblika alternativne medicine v Sloveniji znašla v nenavadnem položaju, saj jo lahko izvajajo samo zdravniki (oziroma osebe z diplomo medicinske fakultete), vendar ne tisti z licenco, s čimer se jim dejansko onemogoča ukvarjanje z njo.

Naša država velja za edino v Evropski uniji, kjer zdravniku, ki se ukvarja tudi s homeopatijo, grozi odvzem licence. Homeopatske pripravke je sicer mogoče kupiti v okoli 200 lekarnah po Sloveniji, a le, če je prisoten magister farmacije z dodatnimi znanji iz homeopatije.

Zdravniška zbornica Slovenije

Šolska medicina homeopatije ne priznava, ker za uspešnost zdravljenja nima ustreznih kliničnih dokazov. Leta 2005 je medicinska revija Lancet objavila raziskavo, ki je temeljila na analizi rezultatov 110 raziskav zdravljenja s homeopatskimi zdravili in 110 raziskav zdravljenja z običajnimi. Zaključek je bil, da homeopatsko zdravljenje ni prineslo boljših rezultatov, kot jih da placebo. Z vidika uradne medicine na splošno velja, da so homeopatska zdravila varna za uporabo. Homeopatom so sicer večkrat očitali, da so spravljali bolnike v nevarnost, ko so jim odsvetovali uporabo klasične medicine in zdravil.

Letos spomladi je zanimanje javnosti vzbudil nemški zdravnik in homeopat Joachim Gross iz Kopra, ki se je sam prijavil Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS). »Hočem, da so stvari urejene. Ne morem več prenašati, da sem v slovenskih pravnih okvirih, ki niso usklajeni z evropskimi, prisiljen delati na robu zakonitosti. Slovenija je edini otok v Evropi, ki zdravnikom prepoveduje homeopatijo,« je povedal za Delo.

Z ZZS so nam sporočili, da je samoprijava Joachima Grossa spodbudila aktivnosti zbornice glede odnosa do alternativnih pristopov zdravljenj zdravnikov, ki sicer uradno opravljajo zdravniški poklic v skladu z veljavno medicinsko doktrino. »Tematika je prisotna že kar nekaj časa, vendar ne zavzema prioritetnega položaja. Glede na omenjeni dogodek kakor tudi glede na nekatere informacije, da zdravniki te dejavnosti opravljajo pogosteje, bomo na ZZS pripravili niz strokovnih posvetov z najbolj odgovornimi predstavniki medicinske stroke ter organizacij,« je izjavil predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina, dr. med.

»Medicina temelji na znanstvenih dokazih in teh pri alternativnih praksah ni. Odgovoriti bomo morali na vrsto vprašanj, koliko pomaga alternativna praksa bolniku, koliko pomeni hkratno opravljanje z uradno medicino tveganje za zdravnika in za bolnika, kako so slovenske razmere primerljive z drugimi evropskimi državami, preden se bo slovensko zdravništvo odločilo o morebitnih zakonskih spremembah,« je sklenil prim. Možina.