Ilirska Bistrica bi bila precej drugačna brez mlinov in žag. Ravno zaradi njih se je vasica razvila v trg, pozneje v mesto. Po terezijanskem katastru je bilo v 18. stoletju tu 16 mlinov. Stoletje zatem že 21 in 19 žag. Anton Žnideršič navaja, da je bil zaslužek med letoma 1850 in 1870 tako dober, da je žaga ob vsakem rezu prinesla en groš. Žage in mlini so dosegli vrhunec z industrializacijo v 20. stoletju, vojna in uvoz cenene moke pa sta poskrbela za njihov propad, tako da so v Snežniških razgledih 1967. našteli samo še tri kolesa.
Načrt za debelo kravo
Od vseh sta se v Ilirski Bistrici prav na osrednjem trgu ohranila le Hodnikov mlin in žaga. Mlin letos praznuje častitljivih 450 let, stavba je bila prezidana v 19. stoletju, od takrat se ni spreminjala. »Mlin in žago sta poganjali vodni kolesi na lopatice. Leta 1935 je gospodar za pogon montiral manjši vodni turbini. Pripravili so tudi vse za namestitev valjčnega mlina, a so jim po vojni opremo zaplenili, žaganje pa prepovedali,« pove članica turističnega društva Milojka Primc.
Mlinska in pilarska mehanizacija je v celoti ohranjena, prav tako Mickina kuhinja, kjer so zbrani predmeti, ki jih je nekoč imela vsaka gospodinja. »Pri pripravah na to obletnico smo v reškem arhivu odkrili načrt Hodnikovega mlina iz 30. let prejšnjega stoletja, ko so italijanske oblasti zahtevale načrte za vse mline in žage. Lastnike so stali za eno debelo kravo ali okoli 1000 lir,« pripoveduje Primčeva. A sledilo je še eno presenečenje. Dokumenti v tržaški knjižnici razkrivajo, da bi bil lahko mlin starejši od pol tisočletja. »Odkrili smo štiri dokumente, napisane v latinščini, nastale med letoma 1417 in 1430, ki govorijo o Christianu de Bistrici, ki je prodajal mlin na robu naselja, kar bi bil lahko začetek Hodnikovega mlinarstva.«
Želijo le še mlinsko kolo
Ob starem mlinu je 1855. zrasla gosposka stanovanjska hiša Hodnikovih, ki je danes ena osrednjih stavb bistriškega trga. Stanovanje rada razkaže zdajšnja lastnica Mojca Hodnik, ki za hišo in mlin skrbi skupaj z družino. Ohranjeno pohištvo, keramika, čudovite sobane in lestenci nas povrnejo v čas, ko so lastniki žag in mlinov svojim domovanjem dali meščanski videz. »Več desetletij smo živeli v Ljubljani in mogoče se je tudi zato v hiši ohranilo vse pohištvo, v mlinu pa vsa oprema. Veliko pohištva sem obnovila in tako ohranila duha takratnega časa.«
Na vprašanje, kako to, da je ravno pri njih ostal še zadnji mlin, pa ni znala odgovoriti, le nasmehnila se je: »Veste, delal je do 1972., od takrat pa, mogoče se sliši čudno, ni minilo dosti časa in ohranil se je do obnove v 90. letih.« Takrat so s Turističnim društvom Ilirska Bistrica začeli odkrivati pozabljeno bogastvo in veliko zaslug za odprtje mlina za obiskovalce ima tudi njegova dolgoletna predsednica Vojka Lenarčič.
Hodnikovi s turističnim društvom in Milojko Primc, ki turiste popelje skozi mlin, odlično sodelujejo in kot lastniki želijo mlin še naprej ohraniti. »Živi, je ohranjen in odprt za oglede, a dolgoletna želja naše družine je, da bi postavili vsaj eno mlinsko kolo od štirih, kolikor se jih je vrtelo. Vendar je to prevelik finančni zalogaj, tako da bomo še nekaj časa brez,« doda Mojca.
| V mlin so žito vozili kmetje iz bližnje okolice, v sušnih mesecih pa tudi iz bolj oddaljenih krajev. Zaslužek mlinarjev je bila šestnajstina opravljenega mletja. Svoj del so odmerili z mernikom, ki je bil uradno žigosan in pod nadzorom oblasti. |
