Statistika kaže, da število duhovnikov (kot tudi bogoslovcev) vztrajno pada, medtem ko njihova povprečna starost narašča. Leta 2000 je bila v ljubljanski nadškofiji (skupaj s pozneje ustanovljeno novomeško) njihova povprečna starost 53,7 leta, dvanajst let pozneje 58,4 leta. V koprski škofiji je bila leta 2000 povprečna starost 54,3 leta, ducat let zatem le še mesec manj kot 60.
V manjših krajih, kjer izgubljajo trgovine, pošte in druge storitve, ob upokojitvi župnika marsikdaj težko dobijo novega. Škof duhovnike v najbolj delovnem obdobju vse pogosteje zadolži za več župnij – potem pa naj kot vešči vozniki in z božjim varstvom lovijo pravočasni začetek maše.
V vsem zamejstvu (na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in na Koroškem) se soočajo z izjemnim pomanjkanjem duhovnikov, omeni Božo Rustja. »Nekoč mi je neki neverni novinar dejal: 'Če ne bo duhovnikov, bo tamkajšnjega slovenstva konec!' In odgovoril sem mu: 'Vzemite del odgovornosti tudi nase!' Mislil sem pa na slabo in deloma krivično pisanje o duhovnikih.« Potem se spomni, kako se je igralec Boris Kobal vulgarno delal norca iz duhovnikov in jih žalil – »pa se kmalu na Tržaškem ne bo imel več iz koga norčevati«. |
Nedeljsko sušenje sena
»Če vzamemo za merilo, da naj ima vsaka župnija svojega župnika, večje še kaplana in duhovnega pomočnika, potem je jasno, da duhovnikov primanjkuje. V ljubljanski nadškofiji je okrog 30 župnij, ki nimajo stalnega duhovnika, na Primorskem je pomanjkanje še večje,« je v pogovoru za Družino povedal profesor pastoralne teologije Peter Kvaternik. Kljub temu ga ne skrbi za prihodnost Cerkve: »Morda je to del božjega načrta, da Cerkev bolj smelo poišče nove smeri in nove oblike verskega življenja. Še veliko neizkoriščenih možnosti je, ki jih je odprl drugi vatikanski koncil.«
O novi evangelizaciji kot nujnosti tudi v našem prostoru je leta 2008 spregovoril Anton Stres kot tedanji celjski škof. »Gre za to, da je tradicionalna družba, ki je obstajala od takrat, do koder sega naš zgodovinski spomin, pa do, recimo, 20. stoletja, postavljala vernost v ospredje, medtem ko je danes, v tej postmoderni družbi, vernost na stranskem tiru.«
Da ga poslušalci bolje razumejo, je Stres lahko prav slikovit: »Pri nas, tukaj v Evropi, če je ali če ni lepo vreme, ljudje ob nedeljah veselo sušijo seno. Včasih so si župniki zelo prizadevali, da bi jih prepričali, da se ob nedeljah ne dela, in so rekli: 'Nikakor, razen če je bil cel teden dež, pa se mora seno res posušiti, ampak drugače ob nedeljah res ni nobene upravičene potrebe po sušitvi sena.'«
Logika gorčičnega zrna
Opomnil je tudi: »Smo pač navajeni, da gledamo vse te cerkve, naše velike cerkve, ki so zdaj naenkrat postale prevelike, in živimo v oblakih. Včasih sem si mislil, da je mariborska stolnica pravzaprav majhna v primerjavi z drugimi po evropskih mestih. Ali kako je ta celjska stolnica majhna v primerjavi z ljubljansko, gornjegrajsko, tudi z mariborsko; majhna v primerjavi z zagrebško … Seveda; ampak nikoli premajhna! Šest let, ko sem bil v Mariboru, nisem videl nabite stolnice, da bi bilo res nabito, tako da bi verniki komaj stali (kot je bilo včasih na kakšnem romanju, ko nisi mogel niti stati) – tega v mariborski stolnici ni! In tega v tem času, odkar sem jaz tukaj, ni bilo niti v celjski stolnici. Le lani za duhovniško posvečenje, takrat je bila pa res napolnjena. Dejansko se velikokrat počutim kot človek, ki hodi v prevelikih čevljih!«
Zato se je po Stresovem mnenju, ki šteje za pomembnega sodobnega krščanskega filozofa, vredno potruditi, kot je rekel, za vsako gorčično zrno: »Posledica logike gorčičnega zrna je, da ne smemo biti ujetniki pričakovanj po masovnih uspehih. Saj če bi bili, zakaj pa ne! Ampak ne misliti, da smo na napačni poti, če nam masovnost ne uspeva.«
Božo Rustja pove: »Sam sem se za duhovniški poklic odločil, ko sem videl zavzeto življenje duhovnikov. Slomšek lepo pravi: 'Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti!' Ko gledam današnje mlade, se sprašujem, kje lahko vidijo tako življenje – koliko časa preživijo s svojimi duhovniki, koliko se z njimi družijo, da bi videli, da so duhovniki srečni, polni idealov, in da duhovnik, če res živi tako, kot je treba, lahko naredi veliko dobrega!« Rustja meni, da tudi škandali v Cerkvi pripomorejo k manjšemu številu duhovnikov. Malce zastane in pritakne tole paradoksalnost: »Pa so me lani 'demantirali' mariborski kolegi. V času, ko je bila ta nadškofija najbolj v krizi, je v prvi letnik bogoslovja stopilo kar pet novih bogoslovcev! Zdaj pa razumi …« |
Duhovnik, zrcalo večnosti
Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik pa je septembra lani v homiliji tako nagovoril zbrane: »Molitveni dan za duhovne poklice tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah je priložnost in spodbuda, da za duhovne poklice (...) vsak dan v našem duhovnem življenju namenimo svoje prošnje h Gospodu za vse tiste, ki so že odgovorili na božji klic, še posebno pa za tiste, ki se še odločajo, da bi na to pot stopili. Naj jim Gospod nakloni svojih milosti, da bi imeli dovolj poguma, moči in zaupne vere, da bi sprejeli dar duhovnega poklica, se odločili in z ljubeznijo stopili na pot radostnega pričevanja za Kristusa.«
Kako je škof Anton spregovoril o viziji duhovništva kot zrcalu, ki odseva večnost, preseneča zaradi še ne tako dolgo nazaj domala nepredstavljive odprtosti: »Vsi kristjani, še posebno pa tisti, ki jih je Gospod poklical in obdaril z duhovnim poklicem, se torej moramo veseliti že samega življenja ljudi, prav nihče ne sme biti izključen, z vsemi njihovimi poskusi živeti in ljubiti, ne glede na to, ali so poročeni, ločeni ali samski ali drugačnih pogledov. Svetost duhovništva je polna veselja nad človekovim življenjem. Cerkev bi morala biti skupnost, v kateri ljudje odkrivajo Božje veselje nad njimi. To je naše poslanstvo. (...) Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj.«
Duhovništvo je po Jamnikovem mnenju predvsem način življenja, pri čemer naj bo za vzor služenja Marija, ki je zapustila dom in pohitela pomagat sorodnici Elizabeti: »Ko je pod srcem nosila Jezusa, je izvršila dejanje ljubezni, dobrodelnosti, konkretnega služenja. In vse to je storila v naglici!«
Združevanje župnij bo nujno
Božo Rustja je dolgoletni tiskovni predstavnik koprske škofije, odgovorni urednik Ognjišča in predavatelj za področje oznanjevanja teologije na teološki fakulteti. Poiskali smo ga, ker naj bi bilo pomanjkanje duhovnikov najizrazitejše prav v tamkajšnji škofiji. Odvrnil je: »Koprska škofija nima najmanj duhovnikov glede na število vernikov (glede tega smo kar dobri), ampak ima veliko majhnih župnij. Zato jih mora en duhovnik upravljati več, kar pa je zelo naporno,« je razložil in nadaljeval: »V prihodnosti bo nujno združevati manjše župnije v večje ali v pastoralne enote. Ob pomanjkanju duhovnega poklica ne bo več mogoče imeti nedeljske maše v (majhnih) župnijah, kamor bo prišlo le dvajset, trideset ljudi. Čedalje bolj se kaže, da majhne župnije tudi niso sposobne pravega župnijskega življenja – z vsemi dejavnostmi, ki so lastne župniji.«
Koprska škofija se, kakor vsa Cerkev v Sloveniji in v zahodni Evropi ter v Severni Ameriki, sooča s pomanjkanjem duhovnikov: »Pomanjkanja ne poznajo v Aziji, Afriki, tudi ponekod v Vzhodni Evropi. Kaže, da je to stvar site, bogate severne poloble, ki je, med drugim, tudi velik onesnaževalec – tak in drugačen – našega planeta.« Za manj duhovnikov vidi več vzrokov, med njimi so manj otrok v družinah, razvajenost, vse bolj sekularizirano okolje, zlasti družine, propad družinskega življenja (ni več urejenih zakonov, ki so osnova za srečno družino), slabo javno mnenje.
