Najprej jih razkrinka, 
potem jim podaja robčke

LJUBLJANA – Mlada in prikupna rjavolaska, ki nas je sprejela v svoji pisarni na Brnčičevi v Ljubljani, na prvi pogled ne spominja na detektivko iz filmov ali kriminalnih romanov. A za prijaznim nasmehom, ki bržkone lahko razoroži vsakega, se v resnici skriva izjemno ambiciozno, uspešno in inteligentno dekle.

Bernarda Škrabar je bila stara komaj 24 let, ko je pridobila detektivsko licenco, danes – devet let pozneje – pa je na tem področju že izkušena strokovnjakinja, ki vodi eno najbolj uspešnih in najbolj znanih tovrstnih agencij v Sloveniji.

Od sestre do detektivke

»Ko sem bila majhna, sem vsem govorila, da bom policistka,« se nasmehne simpatična Primorka. »A ko sem se hotela ob koncu osnovne šole vpisati na policijsko šolo, se nisem mogla, saj je bil program tisto leto razpisan samo za fante, za dekleta pa ne. Starši in psihologinja so mi rekli, naj se vpišem na gimnazijo, pa sem trmarila, da ne, saj po štirih letih šolanja ne bom imela nikakršne izobrazbe. Zato sem se na koncu vpisala v srednjo zdravstveno šolo in postala medicinska sestra.«

Njene otroške sanje pa ji niso dale miru. »Ne gre zato, da mi poklic zdravstvene tehnice ne bi bil všeč. Ni mi žal, da sem obiskovala to srednjo šolo, tam sem se ogromno naučila. Po maturi sem se tudi zaposlila v zdravstvenem domu in pridobila ogromno izkušenj za delo z ljudmi, ki mi še dandanes zelo koristijo,« pove, a doda, da ji je kljub temu v tisti službi nekaj manjkalo: »Tam preprosto nisem videla dovolj izzivov. Ko sem oskrbela pacienta, pregledala kartoteko in pripravila vse potrebno, da je zdravnik lahko opravil poseg, je bilo to to. Vprašala sem se, ali bi lahko več deset let opravljala samo te zadolžitve in bila ob tem zadovoljna. Takoj sem vedela, kakšen je odgovor. Seveda – ne.«

Bernarda se je vpisala na višjo policijsko šolo. »Pravzaprav sem stopila na karierno pot, ki sem si jo želela že od nekdaj. Le da so bile ambicije tedaj že večje. Pri 19 nisem več hotela postati samo policistka, želela sem si delati kot kriminalistka pa tudi z detektivsko dejavnostjo sem se v tistem obdobju že začela seznanjati,« razloži. Študirala je izredno. »Da sem si lahko plačevala študij, sem ves ta čas delala tudi kot medicinska sestra v zdravstvenem domu.«

Kjer je volja, je pot, pravijo, in Bernarda to vsekakor potrjuje. Ob delu je namreč uspešno končala študij. »Šele ko sem imela sedmo stopnjo izobrazbe, sem šla lahko pridobivat licenco za detektivko. Takšen je namreč pogoj,« razloži. Leta 2006 je uspešno opravila te izpite in tako pri komaj 24 letih postala detektivka. S tem velja za najmlajšo osebo, ki se je vpisala med licencirane detektive pri nas, v Sloveniji jih je sicer okoli 80.

Navdušila tudi Bryana Adamsa

»Že med pridobivanjem licence sem se začela družiti z ljudmi iz teh krogov,« razkrije. V preteklosti se je, denimo, izkazala pri varovanju rock skupine The Hives, najbolj pa ji je ostalo v spominu osebno varovanje Pink in Bryana Adamsa. Ta ji je celo prišepnil, da je najbolj »lušten varnostnik, kar sem jih kdaj imel«. Bernarda se lahko pohvali tudi, da je prva Slovenka, ki je postala članica uglednega mednarodnega združenja CII (Council of International Investigators), ki povezuje približno 300 najboljših zasebnih detektivk in detektivov z vsega sveta in spada med najbolj priznana svetovna profesionalna združenja.

Kot samostojna detektivka je od leta 2006 nabirala dragocene izkušnje. »Moj prvi primer je bilo preverjanje bolniškega staleža nekje na kamniškem koncu. Uspešno sem ga opravila in dokazala, da je osumljeni res kršil pravila delovnega razmerja, pozneje je bil iz tega razloga tudi odpuščen. Na začetku sem se bolj ali manj ukvarjala s takšnimi stvarmi, vročala sem pošto, sodne pozive in tako naprej.«

Z leti in izkušnjami so prihajali tudi bolj zahtevni primeri. Leta 2012 je ustanovila svojo detektivsko agencijo, ki ima zdaj pet zaposlenih. »Enega pa imamo še na uvajanju,« pove.

Z vročanjem pošte in kontroliranjem bolniške se v njeni agenciji zdaj ukvarjajo drugi, ona večinoma prevzame primere, kjer je potrebne več detektivske prakse. »Večina mojih strank je podjetij, so torej pravne osebe, ki imajo različne težave, denimo s krajami. Izginjajo stvari v pisarni ali pa, recimo, kradejo gostom v njihovem hotelu. Spomnim se primera, ko mi je direktorica nekega zelo znanega slovenskega podjetja na prvem sestanku omenila, naj iščem krivca med zunanjimi sodelavci, saj znotraj podjetja, kjer imajo zaposlene že več kot 20 let, kradljivca zagotovo ni. Seveda je imela – narobe. Jaz vedno pravim, da se mora detektiv lotiti primera, kot bi bil na ravni petletnega otroka. Ne sme biti preveč obremenjen z informacijami, ki so mu jih dali, niti se ne sme zanašati na primere iz preteklosti, saj se lahko storilci vedejo zelo različno, in takšne stvari oziroma izkušnje, če jih ne znaš pravilno tretirati, te lahko prej zavedejo, kot ti koristijo.«

Približno deset odstotkov njenih naročnikov so fizične osebe, ki dajo preveriti svoje može ali žene, ker jih sumijo nezvestobe. »Ja, med njimi je bil že tudi kateri znani Slovenec. O imenih, kakopak, ne morem, lahko pa povem, da je kar malce nenavadno videti uglednega poslovneža, ki na družabnih dogodkih deluje zelo suvereno, pri meni v pisarni pa mu podajam robčke, ker se ob razkritju resnice čustveno zlomi.« Bernarda priznava, da se ji, kar se tega tiče, pozna, da je ženska. »Kljub vsemu je v meni že od nekdaj veliko empatije. To se najbolj pokaže prav pri razkrinkanju nezvestobe. Marsikdo se ob mojih razkritjih zlomi in jaz sem pač takšna, da mi ni vseeno. Zato naročniku oziroma naročnici tudi svetujem, naj se, preden svojemu partnerju pove, da pozna resnico, posvetuje z odvetnikom, da se že prej pozanima, kaj bo z njegovim premoženjem, kako je s skrbništvom nad otroki in podobno. Skratka, ni tako, da bi jim samo navrgla fotodokaze, potem pa jih meni nič, tebi nič odslovila. To pač ni v moji naravi.«