Najboljši ledni plezalec na svetu nekoč pasel ovce

TRŽIČ – Jutri, na prvo decembrsko soboto, bodo Domžale postale evropska prestolnica ledu, saj bo na prvi umetni steni v Sloveniji potekala uvodna tekma za evropski pokal v lednem plezanju. Uvod v tekmovalni dan bo predavanje že nekaj let najboljšega lednega plezalca na svetu Klemna Premrla, ki je kot nekdanji tekmovalec oral ledino slovenskega in svetovnega tekmovalnega lednega plezanja. Svoje predavanje, ki ga bo imel danes zvečer, je naslovil Ledene sanje, pred dogodkom pa smo ga obiskali v domačem Tržiču, kjer živi z družino in snuje svoje osupljive projekte, kot so plezanje na ledene gore na Grenlandiji in raziskovanje kristalnih jam v globini islandskih ledenikov.

Iz Tržiča na ledene gore

Klemen je ob Bojanu Križaju in Žanu Koširju eden od treh najbolj »svetovnih« Tržičanov. Medtem ko je našega najboljšega smučarja kot otrok čakal na sprejemih po njegovih zmagah, in to kar v smučarskem dresu, saj je bil član smučarskega kluba, je z najboljšim slovenskim deskarjem na snegu povezan tudi sorodstveno. Klemnova partnerica Petra Bergant je namreč Žanova sestrična. Je kdaj razmišljal, kako to, da iz mesteca pod Karavankami prihajajo športniki svetovnega kalibra? »Ne, to ne. Tudi to, da sem najboljši ledni plezalec na svetu, je bolj medijska pogruntavščina, zase raje rečem, da sem med ta dobrimi. Če bi bil astronavt ali srčni kirurg, bi morda lahko rekel, da sem uspešen,« je skromen. A tehnično gledano nima nobenega razloga za to, saj je prvi in edini preplezal pet najtežjih lednih smeri na svetu.

Povrhu je eden redkih, ki so uresničili svoje sanje in plezali na ledene gore Grenlandije, saj ga je ameriška produkcijska hiša Go Pro, skupaj s soplezalcem in prijateljem Aljažem Anderletom, povabila k snemanju promocijskega filma To Climb an Iceberg – Splezati na ledeno goro. Film je leta 2014 zakrožil po svetovnem spletu in dosegel kar pet milijonov ogledov. »Ledene gore so že tako fascinantne, za nas, ledne plezalce, pa so sploh ultimativen izziv. Z Aljažem sva si vedno želela splezati na ledeno goro in za to snemanje sva jih preplezala skoraj deset,« pripoveduje in razloži, da je samo plezanje nanje nezahtevno, edini problem je, da so povsem nepredvidljive. »Rade se krušijo, prevračajo in podirajo. To se nama je tudi zgodilo na drugi, ki sva jo že pred vzponom poimenovala Costa Concordia. Je kar grozno, ko se 15 ton ledu začne podirati, a se nama je na srečo uspelo umakniti na varno. Iz te izkušnje sva se naučila, da se ledene gore ne sme poimenovati, preden splezaš nanjo,« se smeje.

Živi svoje sanje

A kaj je zanj v hladu ledu tako privlačnega? To se včasih, ko ga zebe kot psa, tudi sam vpraša. Vendar ne gre zgolj za tisto ledno smer, ki jo splezaš, ampak tudi za načrtovanje, raziskovanje, potovanje in druženje s prijatelji soplezalci, ki imajo enak pogled na življenje. »Zame je največji luksuz, da lahko tako živim, da si vse to sploh lahko privoščim. Da se mi ni treba iz dneva v dan boriti zgolj za preživetje. Že kot otrok sem si želel odkrivati severne dežele, prav nič me ni vleklo v puščave ali na morje, in vse to živim že 30 let. Sanje o severnih deželah, nekaj drugačnega, avanture, to je tisto, kar je zame najbolj pomembno in me vleče v led.« Pri tem Klemen poudari, da mu ogromno pomeni družinsko življenje in da zna ob vseh izkušnjah kar najbolj zmanjšati nevarnosti. Domači tudi ne trepetajo zanj, saj večino časa preživi doma, z družino, kjer so vsi plezalci, zato ga tudi takrat, ko ga pokličejo ledne smeri, povsem podpirajo.
Odkrije pa nam še eno zanimivost, ki je morda pomembno vplivala na njegov način življenja. Kot otrok je s starši živel v bloku, njegov oče, sicer arhitekt, pa si je zaželel bolj pristnega stika z naravo. »Najel je ranč in 140 ovac in kar naenkrat smo mi, blokovci, postali pastirji. Med šolo malo manj, med počitnicami sem pa pasel ovce. Poleg tega nam je oče naredil še leseno hiško in s sošolci smo včasih v njej kar prespali. Ja, to so bila zelo lepa leta.«