Nagačeno bogastvo pod polivinilom

LJUBLJANA – Naravoslovna zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije šteje več kot 700.000 primerkov, med katerimi so nagačeni medvedi, srnjaki, lisice, celo orangutan pa emu iz Avstralije in progasta hijena. Da ne govorimo o neskončnih serijah metuljev, ptic, kuščarjev in malih sesalcev, recimo kuncev in tekunic, podobnih prerijskim psičkom, ki se bliskovito skrijejo v svoje rove pred napadom ujede.

A vsega tega bogastva živalskega sveta si navaden Slovenec, kot kaže, še dolgo ne bo mogel ogledati, saj je zložene v skladišču v ljubljanskem BTC na Šmartinski cesti.

»Res gre za pretežno študijsko zbirko, preparate si lahko ogledujejo študenti in jih preučujejo, a če bi imeli primeren prostor, bi lahko del občasno razstavljali,« nam je povedal ugledni biolog prof. dr. Boris Kryštufek, ki nas je skupaj s kolegico biologinjo Mojco Jernejc Kodrič popeljal po prostorih skladišča z naravoslovnimi zbirkami.

Večja kot v 
Zagrebu in Beogradu

V skladišču so v omarah, na omarah, na mizah in pod njimi ter po kotih zloženi preparirani primerki. Stisnjeni na 685 kvadratnih metrih.

»Imamo le eno pravo kovinsko omaro, primerno za preparate, kjer v tekočini hranimo denimo primerke rib, školjk in drugih živali,« pove dr. Kryštufek, medtem ko Jernejc Kodričeva odpre omaro in nam pokaže kozarec z ribami, podoben tistim, v katere so stare mame včasih vlagale kumarice.

Začetni prostor je na prvi pogled razmetano skladišče, s skladi knjig, penami in predmeti, ki jim laik težko razbere namembnost. Prof. dr. Kryštufek stopi v kot in odgrne polivinil, izpod katerega pokuka nagačen orangutan. Od kod pa tale tukaj, vprašamo.

»Naša zbirka je glede na našo velikost zelo bogata. Kot veste, je bil Trst včasih ugledno mednarodno pristanišče, okno v svet, kamor so za časa Avstro-Ogrske pripeljali primerke iz vseh koncev sveta. Poglejte, imamo tudi progasto hijeno, pa avstralske ptice, pelikane, afriške ptice... Vsega skupaj kar 25.000 sesalcev in več kot 100.000 metuljev. V tem skladišču hranimo več kot 500.000 preparatov, skupaj še 200.000 več. Imamo največjo zbirko sesalcev v jugovzhodni Evropi,« pove prof. dr. Kryštufek. Take nimajo niti v petkrat večjem Zagrebu ali desetkrat večjem Beogradu ali Atenah.

Visoka najemnina

Kot nam je povedala dr. Breda Činč Juhant, direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki deluje v isti stavbi kot Narodni muzej Slovenije, tam zasedajo približno četrtino stavbe, na voljo imajo le eno manjšo dvorano za občasne razstave.

Spadajo pod ministrstvo za kulturo, na svoj muzej čakajo že več kot 25 let. »Naravoslovna zbirka se povečuje, zato smo morali leta 1998 zaradi prostorske stiske do predvidene novogradnje poiskati prostor, ki smo ga v soglasju z ministrstvom najeli v takratnih javnih skladiščih.« Toda ta prostor ni primeren za trajno hranjenje muzealij, najemnina pa previsoka. Leta 2015, denimo, so plačali kar 115.127,64 evra najemnine.

»Razmišljamo o selitvi zbirke, kar so predlagali tudi na ministrstvu za kulturo, vendar je selitev zelo občutljiva zadeva in bi lahko povzročili nepopravljivo škodo. Zato začasna selitev zgolj z namenom znižanja najemnine iz strokovnih razlogov ni gospodarna rešitev, saj ogroža nacionalno bogastvo. Sodelovanje z ministrstvom za gospodarnejšo rešitev v objektih v lasti RS pa do zdaj ni bilo uspešno. Ocenjujemo, da bi bili obratovalni stroški za prostore v državni lasti (brez najemnine) približno 40.000 evrov na leto.«

Muzej pri 
živalskem vrtu

Na kulturnem ministrstvu so v več nacionalnih programih za kulturo zapisali tudi gradnjo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, nazadnje v resoluciji leta 2013 za obdobje 2014–2017, vrednost gradnje in opreme so ocenili na devet milijonov evrov. Dela na Večni poti pod živalskim vrtom in zraven Biološkega središča naj bi se začela že leta 2015. Do danes ni še nihče zasadil lopate.

Od osamosvojitve smo zgradili ali prenovili kar veliko muzejev, med drugim smo dobili zelo simpatičen etnografski muzej, pa Muzej sodobne umetnosti, velika investicija je bila prenova Narodne galerije z novim steklenim delom, imamo Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, Slovenski planinski muzej... Le naravoslovci so ob vladah vseh barv ostali brez svojega doma, stavbe muzeja. Za visoko najemnino so zdajali že približno tretjino cene novogradnje, da ne govorimo, koliko ljudi bi lahko pritegnili na razstave, ki jih zdaj s težavo prirejajo. Že danes, v nemogočih razmerah, muzej obišče 34.000 ljudi na leto.

Človek se ne more znebiti občutka, da nimamo sodobnega Prirodoslovnega muzeja Slovenije tudi zato, ker imajo škarje in platno v rokah kulturniki, ki niso nikoli prav dobro razumeli, kaj bi z nagačenim srnjakom ali hijeno. Enako je seveda tudi obratno, naravoslovca težko prepričamo, da je otroka še kako pomembno spodbujati, da riše in slika, da bere pesmice ipd. Kot da ni nikogar v tej državi, ki bi presegel to našo že kar tradicionalno zaplankano razdvojenost.

Naslednja anekdota govori, da nekateri razmišljajo drugače. Ko so nemški bombniki leta 1940 leteli nad London, je Winston Churchill ponorel, ko je izvedel, da bodo zaradi vojnih potreb vzeli podporo gledališčem: »Zakaj se bomo potem borili?« je bil njegov odgovor. 
No, v državnem zboru je prav te dni na ogled razstava Zakladnica narave, ki prikazuje bogastvo in stisko Prirodoslovnega muzeja. Morda pa bo kdo spregledal...