NA KOŽO

Na Vršiču 
najnižja točka

Objavljeno 04. november 2015 23.30 | Posodobljeno 04. november 2015 23.31 | Piše: Dušan Malovrh

Med počitnicami smo tavali od zaprtih vrat do zaprtih vrat.

Na jesenskih šolskih počitnicah – krompirjeve mi gredo težko z jezika – smo se imeli lepo. Rezljali smo buče, skurili čarovnico (poleg evrov), se tunkali v bazenu in se v prekrasnem sončnem vremenu sprehajali, kolikor nam je pač dovoljeval naš mali upornik, ki rade volje prehodi toliko metrov, kolikor ima let. Pet. Potem se njegovo visočanstvo utrudi, njegovo prostovoljstvo konča.

No, tudi brez štampiljke iz koče v Krnici smo se imeli luštno, a bi se lahko imeli še bolj. Če bi nam denimo ob prihodu na hotelski recepciji poleg prijaznega nasmeha dali še celovito informacijo; da imamo Kekčev paket in z njim med drugim brezplačen ogled Planinskega muzeja v Mojstrani ter zastonj vožnjo na poletnem sankališču v Kranjski Gori. Ne pa da smo za sicer čisto privlačne bonuse izvedeli po naključju, in to na predvečer dneva mrtvih.

Za vse svete pa je seveda edini slovenski planinski muzej navzlic množici turistov zaprt in, jasno, tudi z vstopnicami za sankanje smo v nedeljo zaman mahali pred blagajno, saj so za to sezono že končali – prejšnji dan. Ampak tega nam nekaj sto metrov zračne linije oddaljeni turistični delavci v hotelu niso mogli povedati...

Morda ne največje, vsekakor pa najvišje razočaranje pa smo doživeli na najvišji točki, ki smo jo osvojili med počitniškim pohajanjem, na najvišjem slovenskem cestnem prevalu Vršič, 1611 metrov nad morjem.

Ljudje na obeh straneh prelaza, bovški in gorenjski, upravičeno bentijo nad državo, ker ne uredi ceste in parkirišč. Zimska zapora priljubljene in koristne prometne povezave, sploh v milih zimah, kakršna je bila zadnja, in to v dobi, ko je splužena že vsaka vukojebina, je pa itak nesmisel prve klase.

Toda turistični ponudniki, ki imajo državo najbolj v zobeh, bi morali pomesti pred svojim pragom. V petek sredi dneva smo lahko na Vršiču lepo parkirali, nato pa skupaj s kako stotnijo izletnikov zgolj nemočno tavali od Poštarskega doma do Tičarjevega, od kioska s pijačami do prodajalne spominkov – od zaprtih vrat do zaprtih vrat. Pa ni bilo ne snega ne cestne zapore. Le turisti, sonce in nekaj megle. 

Deli s prijatelji