VELIKI CEROVEC – »Presrečna sem in hvaležna prav vsakemu, ki je kakor koli pomagal. Če bi mi kdo pred dobrim letom rekel, da je možno iz več kot sto let stare hiše narediti kaj takšnega, mu ne bi verjela,« je ganjena dejala Jožica Perko z Velikega Cerovca pri Novem mestu, ko je prevzela ključe obnovljenega doma, kjer bo lahko zaživela s svojimi štirimi otroki, sinom in tremi hčerkami, starimi od devet do 15 let. In upa, da bodo tudi otroci, so namreč še v mladinskem domu Malči Beličeve v Ljubljani, čim prej zaživeli pri njej in obiskovali tukajšnjo šolo, zdaj namreč na Dolenjsko prihajajo le ob vikendih.
»Vsi so bili že zelo neučakani in med krompirjevimi počitnicami smo se kar preselili v hišo, čeprav še nista bili priključeni voda in centralna kurjava. A mojstri so pohiteli in zdaj je vse nared. Otroci v začetku tedna sploh niso hoteli nazaj v Ljubljano, želeli so ostati na slavnostnem prevzemu hiše,« pove Jožica. A kot je pojasnil direktor Centra za socialno delo Novo mesto Alojz Simončič, so se odločili, da otrok ne bodo izpostavljali javnosti. Dovolj je bilo že hudega, sploh ob nepričakovani izgubi njihovega očeta. Zakaj je umrl, je zdaj nepomembno; Jožica je obrnila nov list v življenju, trdno odločena, da je pomembna prihodnost, predvsem prihodnost njenih otrok, ki si zaslužijo boljšega življenja, zato upa, da bodo odrasli v zrele in odgovorne ljudi.
»Center za socialno delo je šestčlansko družino obravnaval že v preteklosti, ko pa je oče tragično preminil, nismo videli smisla, da se z družino ukvarjamo, če ne zagotovimo minimalnih razmer za življenje, zato smo se povezali z Območnim združenjem Rdečega križa Novo mesto,« je odločitev za veliko humanitarno akcijo pojasnil Simončič.
Vodo za umivanje segrevali na štedilniku
Družina je živela v res slabih razmerah. Stara, delno še lesena hiša, namreč ni imela ne kopalnice ne stranišča, poznali so le tisto na štrbunk, ki je bilo za hišo. Tudi kuhinja je bila bolj tako, za silo, brez odtoka. Vodo za umivanje so segrevali na štedilniku. Vsa družina, tudi Jožičina 73-letna dementna mati, je bivala v enem prostoru. Pred leti so zamenjali okna v bivalnih prostorih, a kaj, ko denarja za nujno in temeljito obnovo hiše, ki se ji je že podirala streha, nikoli ni bilo. Jožica je brez službe, denar je domov nosil le njen partner, pa še on je bil zadnja tri leta na bolniški. Tako so lahko denar porabili za položnice in nujne stroške, za kakšne naložbe ga nikoli ni bilo. In so životarili.
Akcijo obnove so začeli pred slabim letom, novembra lani. »Staro hišo, od katere so ostali le zidovi in klet, je bilo treba dvigniti v mansardo, da smo pridobili dve sobi za otroke, naredili smo novo streho, nove inštalacije, v spodnji etaži pa kopalnico, kuhinjo in dnevno sobo. Treba je bilo urediti tudi lastništvo hiše in pridobiti gradbeno dovoljenje,« je naštevala predsednica OZRK Novo mesto Mojca Špec Potočar. Ljudje so prisluhnili stiski družine in na posebni račun pri OZRK Novo mesto je denar prispevalo 15 gospodarskih družb, sedem javnih zavodov, 37 društev in krajevnih organizacij RK, več kot 300 posameznikov, največ krajanov bližnjih vasi.
»Pomembni so bili tudi anonimni darovalci, ki so prispevali evro ali dva prek oddaj Moja Slovenija in Ne se hecat', ko smo denar zbirali za omenjeno družino. Tako je naše Društvo prijateljev mladine Mojca iz Novega mesta zbralo kar 12.000 evrov, 10.000 smo že nakazali, preostalo bomo namenili za balkon, ki ga še ni,« je dodal Janez Pavlin, gonilna sila društva Mojca, ki se tudi sicer posveča humanitarnosti, zdaj pa je že v polnem zagonu za novoletna rajanja, saj bo njihov dedek Mraz decembra obdaril kar 5000 otrok iz sedmih dolenjskih občin. Predračunska vrednost naložbe je bila 60.000 evrov, a pomemben delež tako storitev kot materiala so donatorji prispevali brezplačno. »A naša zakonodaja je zelo krivična, saj mora tisti, ki želi kaj podariti, od tega odvesti davek, torej je še kaznovan, ker pomaga,« je pripomnila sekretarka OZRK Novo mesto Barbara Ozimek, ki kar ni mogla skriti zadovoljstva, da jim je uspelo pripeljati investicijo do konca. A s tovrstnimi naložbami imajo kar nekaj izkušenj, v zadnjih letih so na Trški gori zgradili hišo za samohranilsko družino, v Gabrju uredili garsonjero za invalidko s cerebralno paralizo in sodelovali še pri drugih manjših naložbah, ki pa so bile za ljudi, ki so jim pomagali, izjemnega pomena, saj so se lažje dvignili in zaživeli čim bolj normalno življenje.
Le mame ni
Jožica je zadnje leto živela malo pri teti in stricu v Gotni vasi, malo pa v garsonjeri Rdečega križa v Novem mestu, kamor so ob vikendih prihajali tudi njeni otroci. Ko so začeli obnavljati hišo, je morala njena mama v dom, še prej v bolnišnico. A marca je umrla.??Včeraj, ko sem bila z otroki v hiši, sem se spomnila nanjo in si rekla, kako bi bilo lepo, ko bi se lahko zdaj veselila z nami, tudi ona bi se morala preseliti z nami na Cerovec,« je dejala otožno. »Mamo je zelo zanimalo, kako kaj obnova. Vedno je spraševala, kaj smo naredili, kazala sem ji slike, da je vedela, kako napreduje njen dom. A malo pred rojstnim dnem je umrla,« je pridala.
Jožica upa, da se bo življenje čim prej vrnilo v normalne tirnice. Znova se bo lotila dela na vrtu ob hiši, posadila bo zimski česen, sicer so tudi zdaj obdelovali tako vrt kot njivo na Dolžu. Pridelali so si krompir, fižol, solato, peso … »Vsi se bomo trudili, da bo hiša takšna, kot je zdaj. Mogoče bomo pozneje nabavili tudi kakšno kuro, da bodo domača jajca pri hiši,« se nasmehne, a hkrati obžaluje, da veselja ne more trenutno deliti z otroki. »Je pa starejša hčerka, ki obiskuje slaščičarsko šolo, spekla piškote. Prvič v novi pečici,« ponosno pove in razkaže novo stanovanje, ki je kljub majhnosti zelo racionalno in lično urejeno.