Mož: »Za umor Anice je kriva pošta«

LITIJA – Nad Kresnicami je v sredinem dopoldnevu krožil policijski helikopter, uniformirani policisti pa so še vedno varovali dostop do pošte, kjer se je v torek okoli 15. ure zgodil rop s tragičnim koncem za uslužbenko pošte Anico Likovič. V zanikrno poštno stavbo so vstopali in izstopali kriminalisti in forenziki, ki so še vedno raziskovali kraj umora, pred stavbo je bil tudi varnostnik. Ta se je na prizorišču pojavil danes, poslala ga je pošta – toda njegova služba bi bila bolj smiselna takrat, ko je Anica še živela. In vprašanje je, ali bo tam naslednji teden, ko se bodo zadeve malce umirile.

Pošta je lahko sramota za državo

Zdaj se še lep čas ne bodo; pošto v Kresnicah so v zadnjih letih oropali precejkrat (najbolj sta odmevala ropa januarja 2009 in januarja 2004), ob tem pa je bil letos januarja rop tudi v bližnji kresniški trgovini, ko so roparji nosečo prodajalko grobo in na trdo prijeli. »To je državna firma, pa poglejte, kakšno imajo: okoli hiše nimajo niti pokošeno, sramota za gospodarja. Oni na vrhu pa se kitijo z dobrimi plačami, ali je to način?« se je pridušal vaščan Janez v bližnjem lokalu Štalca.

Tudi njegova druščina za mizo je zastavljala logična vprašanja, ki že leta ostajajo brez odgovora: »Kako je lahko sploh odprta pošta, če nimajo varovanja? Kaj dela tukaj država?« je spraševal Janezov sosed za mizo, drugi pa je ugotavljal: »Za helikopterje in policiste jim zdaj ni žal denarja, za eno kamero pa jim je.«

Bes, jeza in žalost

Tragedija, ki je zarezala v okolje njihove krajevne skupnosti in okoliških vasi, jih je razbesnela in užalostila. Jezni so, ker kljub vsem dogodkom v njihovi na videz idilični skupnosti nihče nič ne naredi za njihovo zaščito, žalostni, ker je odšla priljubljena krajanka, ki jo je pobil splet krutih okoliščin. Sosed družine Likovič čez cesto je po poklicu varnostnik in na zadevo gleda s strokovnega zornega kota: »Nobene varnosti ni; žalostno je, da po toliko ropih nihče nič ne zavaruje. Ne vem, ali pošta varčuje ali v čem je težava.« Razočaran je nad državo: »Tu smo oddaljeni, a na nas so kar pozabili; policista pa vidiš enkrat na vsake toliko.« Ob omembi pokojne Anice se zdrzne: »Še zdaj nismo dojeli, kaj se je zgodilo. Anica je bila zelo, zelo v redu.«

»Babi, babi, kje si?«

Hiša Likovičevih je lepo urejena; negovane rože so na okenskih policah in okolica je vzdrževana po najboljših močeh. Pred pragom na tleh gori sveča v spomin na ženo, mater in babico. Vrata nam odpre vdovec Marjan Likovič, čigar čustva plapolajo med žalostjo in jezo: »To je velika sramota za pošto, saj se je že parkrat zgodilo, pa niso naredili ničesar! A je težko dati neprebojno steklo in tri kamere? Me zanima, koliko kamer in varnostnikov ima generalni na pošti, delavci pa niso ... nič vredni,« se je usulo iz moškega, ki je izgubil življenjsko sopotnico. »Moja žena je rekla, da bodo toliko časa čakali, da se bo nekaj zgodilo ...« in po njegovem obrazu spolzi solza. »Pomislim, ko bodo dol prišli trije vnučki in rekli: ‘Babi, kje si?‘...« zajoče in se obrne proč.

Pošta nosi večino krivde

Nato se malce pomiri, kolikor je pač to sploh mogoče v tako žalostnem trenutku življenja, in nadaljuje: »10 odstotkov je kriv oni prasec, ki jo je ubil, toda 90 odstotkov krivde nosi pošta, da je lahko prišel do nje. Generalni od pošte je hotel včeraj do mene, pa sem ga nagnal. Za eno šipo ni imel denarja, doma pa kamer, kolikor hoče,« se besno priduša.

»Pošta vendar nima tako malo denarja, da ne bi mogla zaščititi svojih delavcev. To je res sramota, punce so bile same.« Kaj vse je v zadnjem dnevu šlo skozi glavo sodelavke Anice Likovič, s katero sta si delili izmene, lahko le ugibamo. Marjan se sprašuje, kaj je bilo tega treba. In kar ne more razumeti, zakaj se je to zgodilo njegovi ženi: »Anica je bila dobričina, sploh ni bila vzkipljiva. In bilo jo je strah, ker je bila že enkrat oropana, leta 2009,« zavzdihne. »Bila je pridna, poglejte rože na oknih,« nam pove Marjan, ki bo torek nosil v srcu kot enega najbolj tragičnih dni v življenju.

Še vedno ni sledu o belem golfu

Policisti in kriminalisti nadaljujejo zbiranje obvestil in preverjanje vseh okoliščin dogodka, še vedno iščejo tudi belega golfa serije 5 z zatemnjenimi stekli, ki so ga opazili na kraju dogodka. Zaradi preiskave, ki še ni končana, ne marajo niti povedati, kaj je bilo usodno za Anico, a neuradno smo vendar izvedeli: bila je zabodena, smrt pa je povzročil strel v glavo.

Pošta Slovenije pravi, da je družini pokojnice že izplačala solidarnostno pomoč, menda pa razmišljajo tudi o drugih oblikah pomoči prizadeti družini. Obrazložili so, da so nameravali pošto v Kresnicah varnostno okrepiti že v letu 2010, a jim tega zaradi pritožb na javne razpise, povezane s tem, doslej žal ni uspelo uresničiti.

A podobno so se izgovarjali že leta 2004, ko se je zgodil prvi rop pošte v Kresnicah. Če bi takrat ustrezno ukrepali, bi bila Anica Likovič še živa!