Za Hildo Tovšak so v ponedeljek razpisali mednarodno tiralico, verjetno se skriva v tujini, verjetno ima tam spravljen nakraden milijonček ali dva.
Mogoče bo kavo spila z Robertom Tomažem Zavašnikom, zaradi tragične smrti treh najstnic pred njegovo diskoteko Lipa pravnomočno obsojenim na pet let zapora. Maja prihodnje leto bo kazen zastarala, prijeli pa ga očitno ne bodo, tudi po zaslugi naše zakonodaje ne, ki v tem primeru ne dovoljuje prisluškovanja njegovim svojcem, s katerimi je zagotovo v stiku.
Lani je šlo samo v Nemčijo 2000 Slovencev. Njih ne iščejo s tiralico, čeprav so na neki način pobegnili.
Pobegnili v boljši jutri iz skrajno zahojene države, v kateri nas večina ljudi živi samo zato, ker nimamo kam – pobegniti. Bodisi smo že prestari, da bi v tujini na novo začeli, bodisi nimamo izobrazbe oziroma poklica, po katerem bi zunaj povpraševali. Ampak ti racionalni razlogi so edini, ki mene in mojo družino zadržujejo tukaj. Edino občutje, ki ga sicer gojim do te države kot politične tvorbe, je gnus.
Še nikdar v svojem skoraj 43-letnem življenju nisem tako občutil tolikšne odsotnosti vrednot kot zdaj. Pokvarjenost je uradno požegnana, skoraj že zakonsko predpisana.
Proti temu se ni več mogoče boriti. Zatekam se v cinizem, njegov del je tudi moja zaobljuba, da nikdar več v življenju ne bom državotvoren (to je kajpak samo obliž za dušo: četudi ne bom več volil, bom še vedno plačeval davke).
In na koncu ugotovim, da sem zares aktiven in zadovoljen le še v povsem zasebni sferi, v svoji mikrolokaciji. V družini, kjer se družim z iskrenimi, poštenimi in pravičnimi ljudmi.
Eden od teh se mora počasi odločiti, kaj bo študiral. »Razmišljal sem o pravu, pa ga ne bom vpisal. Z znanjem o našem pravnem sistemu ne morem iti ven,« je glasno razmišljal.
Z ljubljeno sva mu dala povsem prav. Naj se izobrazi tako, da bo Slovenija samo ena od destinacij, kjer bo lahko živel.
