Milijon in pol kubikov hlodovine gre v tujino

LJUBLJANA – V slovenskih gozdovih priraste 8,419.974 kubičnih metrov lesa na leto ali 7,10 kubičnega metra na hektar, kar pomeni neizmerno bogastvo. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije lesna zaloga slovenskih gozdov po zadnjem popisu 2012 znaša 337,816.717 kubičnih metrov lesa ali povedano drugače, 285 kubičnih metrov lesa na hektar, kar Slovenijo uvršča med bogatejše lesne države na svetu. Tudi razmerje med iglavci in listavci je posrečeno, 46 proti 54, kar pomeni uravnoteženo možnost izkoriščanja tako v okviru lesnoproizvodne funkcije kot tudi turistične in rekreativne, če omenimo le gospodarsko plat.

V zadnjih par letih se v slovenskih gozdovih poseka od 3,4 do 3,9 milijona kubičnih metrov dreves na leto, od tega 55 odstotkov iglavcev in 45 odstotkov listavcev. Letni načrt poseka je dobrih 5 milijonov kubičnih metrov, ki jih nikoli ne dosežemo.

Zaraščeni pašniki

Slovenija je 60-odstotno poraščena z gozdom. Statistični podatki za leto 2011 kažejo, da se je prvič po desetletjih trend zaraščanja ustavil, kar pa strokovnjaki pripisujejo gradnji avtocest, blokovskih naselij in industrijskih con. Gradnja v Sloveniji je samo v zadnjem letu upadla za več kot 30 odstotkov, zato se Slovenija še naprej zarašča. »Gozda ni nikoli preveč,« je pred leti dejal prof. Dušan Mlinšek. Evropa je bila v kameni dobi 90-odstotno poraščena. Toda nekateri menijo, da smo se z omenjeno resnico prof. Mlinška ujeli v zanko.
Oni dan sem hodil po Kozjanskem in vprašal priletnega kmeta, koliko travnikov in pašnikov je od njegovega otroštva zarasel gozd. Stala sva v rebri in gledala grič nasproti: »Vidiš mlado drevje, ki dohaja staro, vse to so bile nekoč košenice in pašniki, kvalitetni pašniki,« je povedal kmet Alojz. Gozd je zarasel več kot dve tretjini vaških pašnikov. Po svežih podatkih smo v letu 2012 v slovenskih gozdovih posekali 3,910.807 m dreves, še vedno daleč pod dovoljenimi.

Propad industrije

V zadnjih 20 letih od osamosvojitve do danes je v Sloveniji propadla vsa lesnopredelovalna industrija, v kateri je bilo v 80. letih zaposlenih tudi več kot 25.000 ljudi. In bila je uspešna. Zakaj so torej potonila podjetja Javor Pivka, Novoles, Gli Nazarje, tovarna ivernih plošč Otiški vrh ...?

Franc Kebe iz podjetja Steza nam je v par stavkih pojasnil, da je bila slovenska lesnopredelovalna industrija preveč vezana na jugoslovanski trg in na vzhodne trge, izvažali smo zlasti v arabske države. Z razpadom bivše Jugoslavije se podjetja niso zmogla prilagoditi na nove razmere, zato so poniknila. Danes v manjših mizarskih delavnicah dela morda nekaj več kot 3000 ljudi, kar seveda ni nobena osnova za ponovni zagon mizarske industrije.»Istočasno smo poveličevali ohranjanje gozdov, kar sicer ni nikoli sporno,« pove Kebe. In dodaja: »Istočasno pa ni nihče pogledal skozi okno in dojel, da moramo z gozdovi znati tudi preživeti.« Država vse do danes ni ponudila nobenega strateškega načrta za ponovni zagon lesne industrije. »Na avstrijskih žagah vam kubik lesa razrežejo za tretjino ceneje kot v Sloveniji. Žage so sodobne, avtomatizirane in zmogljive ... Milijon in več kubičnih metrov ... Slovenske žage so male, zato nekonkurenčne.« Mi surovo hlodovino Avstrijcem, od njih nazaj kupujemo tramove in lege.

Hlodovina v tujino, posel na Hrvaško

Kot je zatrdil tajnik Zveze lastnikov gozdov Jože Mori, gre praktično ves kakovostni les, 1,500.000 kubičnih metrov, v tujino. »Včasih ni bilo tako, skoraj ves les je ostal doma, v Novolesu so pokupili vso bukovino, ki je danes praktično ne moreš prodati. V Javorju so odkupili kakovostne listavce. Ko je to propadlo in ko smo vstopili v EU, so prišli tujci in začeli kupovati hlodovino. In zdaj smo, kjer smo.«

Po mnenju sogovornikov in drugih strokovnjakov je ključni problem v tem, da v Sloveniji nismo sposobni nekemu podjetju zagotoviti zadostne količine lesa. »Saj ne, da lesa ne bi imeli, lesa je dovolj. Zaradi razdrobljenosti in nepovezanosti k nam ne pride nobeno podjetje, saj ne moremo zagotoviti niti 100.000 kubičnih metrov lesa,« pove Mori.

Morda je najbolj znan primer podjetja, ki je želelo v Sloveniji izdelovati iverne plošče za švedsko Ikeo. Potrebovali so 300.000 kubičnih metrov lesa na leto in dolgoročno pogodbo. Ker tega Slovenija ni zmogla, so šli na Hrvaško. V Sloveniji v resnici ni človeka, ki bi zmogel podpisati dolgoročno pogodbo z resnim tujim podjetjem. In v Sloveniji tudi ni pravega lesarskega ceha, ki bi zmogel podpreti denimo vsaj razstavo Čar lesa, ki trenutno poteka v Cankarjevem domu, ki jo prof. Franc Pohleven vsako leto s težavo spravi skupaj.