Botanični vrt ob Ižanski cesti v Ljubljani je v ponedeljek dobil čebelnjak, kakršnega pri nas še nismo videli. Zasnovali so ga študentje fakultete za arhitekturo, zdaj pa je postal del Čebelje poti, ki se tudi sicer začenja v tem čudovitem svetu rastlinja z vseh koncev zemeljske oble. Uradno ga je namenu predal ljubljanski župan Zoran Janković.
»Ljubljana se lahko pohvali z večstoletno tradicijo čebelarjenja, zdaj je na mestnem območju približno 300 čebelarjev,« je povedala Maruška Markovčič z Oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana (MOL). »Imamo približno 4500 panjev, to pa pomeni, da si, ko so čebele v njih, delimo prostor s 180 milijoni čebel. Ljubljana je zelena in bogata z gozdom, okolje in zrak pa sta izjemno visoke kakovosti; to ustvarja razmere za čebelarjenje tudi v najstrožjem mestnem jedru.«
Začetki v Cankarjevem domu
Urbanemu čebelarjenju so pot utrli v Cankarjevem domu, kjer je to delo začel Franc Petrovčič. Markovčičeva je dodala, da zdaj po zaslugi drugih urbanih čebelarjev, predvsem Gorazda Trušnovca iz društva Urbani čebelar, čebele domujejo po mnogo drugih strehah: »Svoje mesto so našle tudi na tleh, urbani prostor pa zahteva primerno opremo. Tako je ravno ob pravem času prišla pobuda prof. Mihe Dešmana s fakultete za arhitekturo, ki je predlagal, da študentje zasnujejo nove oblike čebeljih stojišč in čebelnjakov, ki bi se jih dalo ustrezno umestiti v urbani prostor. Na to smo se v MOL z veseljem odzvali, rezultat pa je čebelnjak, ki zdaj stoji v botaničnem vrtu v Ljubljani.«
Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL, pravi, da bo Ljubljana za vedno zelena prestolnica, saj veliko skrbi posvečajo področju samooskrbe: »Med drugim urejamo vrtičke, in to bomo počeli tudi v prihodnje, zasajamo tudi medovite rastline. Vse več pozornosti namenjamo urbanemu čebelarjenju, leta 2015 smo vzpostavili Čebeljo pot, ki jo zdaj sestavlja že 31 članov, od izobraževalnih, kulturnih in gospodarskih institucij do čebelarjev in čebelarskih društev.«
Podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Marko Alauf je povedal, da je Ljubljana postala tisto, kar so si čebelarji vedno želeli. Pohvalo za drznost je izrekel študentom arhitekture: »S tem novim čebelnjakom ste zbrali toliko poguma in hrabrosti, saj ste posegli v tradicionalni slovenski čebelnjak. To je za nas, čebelarje, neka svetinja. Pravilno je, da v urbanem okolju najdemo tudi druge rešitve. Pokažimo svetu, da smo slovenski čebelarji najboljši. To bo odmevalo po vsem svetu, če ne prej, pa tedaj, ko bodo v OZN razglasili 20. maj za svetovni dan čebel, tako da bomo ta dan prvič praznovali že v prihodnjem letu.«
Osem arhitekturnih rešitev
Novi urbani čebelnjak je nastal kot plod zamisli študentov v sklopu seminarja na fakulteti za arhitekturo, kjer so v študijskem letu 2015/16 pripravili osem arhitekturnih rešitev za urbana čebelja domovanja, od tega tri predloge za čebelja stojišča in pet za urbane čebelnjake. Vse rešitve so v obliki programa za izvedbo javno dostopne in namenjene vsem, ki bi želeli čebelariti na javnih površinah mesta. Prof. Dešman je dejal, da so skupaj z MOL poskušali razviti sodobne primere čebeljih domovanj, ki bi lahko stali v urbanem okolju: »Tradicionalni vlogi čebelnjaka smo dodali še pedagoško vlogo in vlogo točke, kjer se bodo lahko ljudje zbrali in spoznavali čebele. Naše študentke so izbrale čebelnjak, ki je požel največ priznanj pri MOL in v botaničnem vrtu. Ta lokacija na robu vrta je zelo primerna, saj bodo ljudje lahko čebele videli od blizu, jih slišali in vonjali, hkrati pa skozi steklena vrata opazovali delo čebelarja. Okoli čebelnjaka pričakujemo zasaditve čudovitih rastlin in cvetoče travnike, za to bo poskrbel botanični vrt.«
Že od vzpostavitve Čebelje poti je njen člen tudi botanični vrt, saj se pot tam začne. Pri tem sta aktivno sodelovala dr. Jože Bavcon, direktor botaničnega vrta, in mag. Blanka Ravnjak, sodelavka. »Zelo smo bili veseli, ko smo vstopili v Čebeljo pot z vsemi našimi rastlinami, ki pomenijo pomembno pašo za čebele,« je dejala Ravnjakova.
Čebele je v novi čebelnjak naselil izredni profesor dr. Janko Božič z biotehniške fakultete, ki bo za njih skrbel skupaj s študenti: »Vesel sem tega novega čebelnjaka, po drugi strani pa me je kar malo strah, saj danes ni tako preprosto čebelariti. V to je treba vključiti veliko znanja, poleg tega pa tudi veliko discipline – te je več na čebelarjevi strani kot na čebelji.«
