LJUBLJANA, DUNAJ – Potem ko je Evropska komisija pred nekaj dnevi le zbrala dovolj birokratskega poguma in evropske javnosti seznanila, češ da bo pravzaprav samo še enkrat, še zadnjič in samo za šest mesecev, podaljšala prav gotovo nesprejemljiv poostren nadzor na nekaterih mejah znotraj schengenskega prostora – predstavniki slovenske vlade so bili znova naivno (ponižno, ustrežljivo), po butalsko evforični, saj so v prvem hipu, kot kaže, verjeli, da bodo vse članice EU že čez šest mesecev vendarle družno upoštevale schengenska pravila in od takrat samo še usklajeno branile zunanje meje EU –, se je nepričakovano oglasil avstrijski obrambni minister Hans Peter Doskozil in napovedal, da bi bilo zdaj najbrž smiselno spremeniti pravila schengenskega zakonika tako, da bi bila sprememba lahko podlaga »za daljše obdobje izvajanja nadzora na notranjih, nacionalnih mejah med posameznimi državami članicami EU«.
Čez šest mesecev bo bolje?
Ja, to je (t)isti avstrijski obrambni (obrambni!) minister, ki je januarja letos EU opozoril, da Avstrija načrtuje še dodatno zaostritev nadzora na notranji meji s Slovaško, saj so tihotapci in migranti zdaj začeli vdirati v Avstrijo celo prek Slovaške. Mar ni Doskozil neverjeten? Niti ne. Naš premier dr. Miro Cerar je že ob robu svojega srečanja z avstrijskim zveznim kanclerjem Christianom Kernom, že septembra lani, dobrodušno zagotavljal, da ni nobene potrebe po zaostrovanju na avstrijsko-slovenski meji, a niti v odnosih med državama, saj bo naša država odgovorno opravljala vse svoje naloge v sklopu nadzora schengenske meje in tudi v prihodnje strogo upoštevala evropsko zakonodajo. Mi, mi in že spet mi. Kaj pa Avstrijci? Kako je že dejal nekdanji slovenski notranji minister in predsednik državnega zbora dr. Gregor Virant v nekem intervjuju, ki ga je dal pred približno tremi tedni? Da Slovenija vsakokratni birokratski ukrep, ki ga sprejmejo v Bruslju (ali v kateri od sosednjih držav!), tudi če je za nas nesprejemljiv in nepremišljen, le še – pozlati. In se, bi lahko upravičeno dodali, nazadnje sprijazni z dobesedno vsakršno odločitvijo vlad sosednjih držav (Italije, Avstrije, Madžarske ali Hrvaške).
Prav vse tiste, ki so morda danes presenečeni nad zadnjo domnevno neprimerno in tako provokativno avstrijsko napovedjo, prav gotovo kaže spomniti, da je tamkajšnji zunanji minister Sebastian Kurz že junija lani (najprej v intervjuju za časnik Presse) izjavil, da bi bilo vsekakor najbolje, če bi Evropska unija pri reševanju migrantske krize in v strahu pred njeno verjetno ponovitvijo odslej uporabljala, zakaj pa ne, kar avstralski model varovanja zunanje schengenske meje. Avstralski model? Ja, da bi migrante pač prestregala že pred morskimi obalami držav članic EU in jih potem po potrebi poljubno dolgo zadrževala na kakem otoku. Imate prav, posamezni predstavniki avstrijskih državnih in lokalnih oblasti niso nikoli niti poskušali skrivati ali zanikati, da bruseljske človekoljubne direktive sicer deloma že upoštevajo, vendar zgolj takrat, ko sami to želijo, in toliko, kolikor sami hočejo. Mimogrede, prav Kurz je že januarja lani dejal, da bi se lahko prav kmalu (že v kratkem) pač zgodilo, da bo Avstrija začela strožje (za)vračati migrante na meji s Slovenijo. In kaj je želel s tem povedati? Napovedal je le tisto, kar se je pozneje tudi zgodilo: da bo avstrijska vlada najbrž, kot da je to samoumevno, uvedla takšen nadzor meje z našo državo, kakršnega (vsaj glede na domnevno še vedno veljavni schengen, ki pa se različno uresničuje in upošteva v članicah EU tako imenovane prve hitrosti in v članicah EU tako imenovane druge hitrosti) nedvomno ne bi smela. Kot rečeno, potem ga je res uvedla.
Želimo biti učinkoviti varuhi
Takšnega, kakršnega ne bi smela. Kako pa so se na to odzvali iz Bruslja: neodgovorni superbirokrati EU so ji, kajpak, to velikodušno požegnali, vendar kakor samo za nekaj mesecev. In spet samo za nekaj mesecev. In že spet samo za nekaj mesecev. Kaj pa slovenski oblastniki, so zaradi tega protestirali, so takšnemu avstrijskemu početju ostro nasprotovali? Kje pa. Naša notranja ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar je zgolj nekaj jecljala o tem, kako je Slovenija žal odvisna od politike in ukrepov sosednjih držav. Kar naj bi, jasno, pomenilo, da je slovenska država pripravljena (no, da se ves čas pač zaveda, da bosta morda bodisi Avstrija bodisi Hrvaška predlagali še naslednjega izmed za nas nadvse bolečih ukrepov glede migrantov). A niti naš predsednik vlade Cerar ni bil bolj odločen od nje: še vedno očitno verjame v pravljice, ki mu jih pripovedujejo v Bruslju, in se tolaži s tem, da smo lahko veseli, da je Slovenija učinkovit varuh schengenske meje. Ker? Ker, kot pravi, če Slovenija funkcije varuha ne bi več opravljala učinkovito, bi nas EU lahko kaznovala ter zunanjo schengensko mejo brez odlašanja premaknila na avstrijsko in italijansko mejo, in mi bi ostali zunaj schengena. Da se to ne bi zgodilo oziroma da nas Evropska unija ne bi kaznovala, je, skratka, naša vlada še vedno pripravljena »nekoliko« popustiti in storiti skoraj vse? Brez skoraj. Vse.
| Ne skrbi jih naša zaskrbljenost Če se je avstrijski obrambni minister Hans Peter Doskozil šele zdaj zavzel za takšno spremembo pravil schengenskega zakonika, ki bi bila pisana na kožo Avstrijcem, za takšno, ki bi po novem omogočila daljše obdobje izvajanja nadzora na notranjih mejah v schengenskem območju, je njegov kolega, notranji minister Wolfgang Sobotka, že aprila predlagal, da bi mejni nadzor znotraj schengena (na mejah med članicami EU) lahko podaljševali za nedoločen čas. In kako naši oblastniki odgovarjajo na zavzemanje prvega in predlog drugega? Skrbi jih na primer že zato, ker nepotreben poostren avstrijski nadzor na avstrijsko-slovenski meji povzroča zastoje v prometu, ne nazadnje tudi pred predorom pod Karavankami. Kot da še niso dojeli, da je Avstrijcem vseeno, zaradi česa vse nas bolj ali manj skrbi. Oni imajo svoje namere in cilje in jih pač uresničujejo. |
