Psiholog z okroglimi očali iz Kamnika, dr. Andrej Perko, učenec dr. Ruglja in oskrbnik približno 130 duš, je v resnici bolj prijazen, kot se zdi. Zoprno je le, ker ne dovoli človeku, da kvasi neumnosti, in dejstva, s katerimi te »zbudi«, bolijo. Če želiš nekoga, da ti piha na dušo, se ga ogni v velikem loku. Če pa želiš spremeniti stare vzorce, pisati toliko, da ti otrdijo prsti, in si od teka ožuliti stopala, potem pa – kar! Njegova nova knjiga Otroci alkoholikov in tiranov je pripravljena na branje.
Ali že po prvem pogovoru o morebitnem vstopu v vašo terapevtsko skupnost veste, ali pred vami sedi borec ali poraženec?
Slutim. Vendar sem, čeprav ne delujem tako, po naravi optimist. Komu se včasih zdim malo grob, ker stvari poimenujem s pravim imenom, a v moji naravi je, da verjamem v uspeh človeka, ki ga sprejmem. Resnica se pokaže kasneje. Velikokrat sem bil že presenečen, zato sem se naučil čakati. Pri neki gospe sem po sedmih letih izgubil upanje, potem pa se je zgodilo – začela je živeti. Res pa je, da je bila vztrajna. Pogosto ljudje obupajo in odidejo, ker ne gre na hitro. Odpeketajo, ker se ne uresniči njihova želja, ne doumejo pa, da je treba za uspeh trdo garati.
Človek bere osebne zgodbe v vaši knjigi in se mu milo stori ob njihovem trpljenju. Želel bi si, da bi ti ljudje končno dobili uteho, a potem naletijo na vas in spet morajo trdo delati.
(Smeh.) Večina ljudi ne želi ozdravitve, temveč lajšanje stisk. Pričakujejo, da bo to zanje naredil terapevt. Nekdo drug torej, ne oni sami. Eh, tukaj je pa problem! Kot sta pravila tako Castaneda kot dr. Rugelj: Ne moreš narediti borcev iz ljudi, ki to niso. Uspe le tistim, ki imajo v sebi moč.
Kruta naravna selekcija.
Kruta ... Tako je življenje. Povsod, kamor koli se ozrete. Kaj bi idealizirali! Od vsakega posameznika je odvisno, ali mu bo uspelo ali ne. Seveda tudi od terapevta, a predvsem mora človek sam napraviti ogromno.
Življenje po izstopu iz terapevtske skupnosti po nekaj letih je nedvomno precej drugačno kot ob začetku poti preobrazbe. Velikokrat se zgodi, da je človek, spremenjen in z vzorcem zrelega in odgovornega življenja, v »stari« družbi ...
Sam. To, kar si se naučil v programu, mora postati način življenja. Vse tiste blesave ljudi, s katerimi si se družil prej, moraš odstraniti iz svojega življenja. In vse to neumno čvekanje ... Kar na bruhanje ti gre. Treba je najti družbo kakovostnih ljudi. Saj ni težko. Problem današnjega časa je tudi ta, da ga vsi prikazujemo kot patološkega, a ni. Ne vidimo zdravega dela, ki pa obstaja. Beremo le o umorih, pobojih, vojnah in barabijah. Tragika. Ljudje se hranijo z negativnostjo in izgubljajo občutek zase in za druge. Odtujujejo se od lastnega bistva. Tukaj, v naši skupnosti, se človek lahko napolni s smiselno vsebino, začne delovati, kot bi moral, korektno s samim sabo in okoljem. Nauči se ustvariti zdravo okolje za odraščanje otrok.
Zakaj klasična psihoterapija ni dovolj?
Nedvomno pripomore k uvidom, a ne vpliva na način življenja. Človeka očisti, ta marsikaj spozna, a naprej živi, kot je živel. Problem pa je ravno v načinu življenja, ne v stiski! Stiska je »le« posledica napačnih odločitev in načina življenja kot takega. Le če človek živi zdravo, je fit, tudi strog do samega sebe, si lahko cilje postavlja više in dlje in jih nato tudi doseže. Drugače pač ne. Bistvo težav je – to je govoril že dr. Rugelj, pa ga niso razumeli – v lenobi človeka.
Poznam zgodbe deklet, recimo, ki so si v najhujši stiski namesto joka in samopomilovanja nadele superge in odšle na tek. Tudi ponoči. Če bi to gledal kdo od zunaj, bi si mislil, da so ...
Nore. (Smeh.) Saj nas imajo za sektaše, odvisne od terapevta. Da se jim striže individualizem, slišim. (Smeh.) Človek ravno v takšnem programu šele postane individualist.
Ki se prej ni zavedal, da vsak dan po inerciji živi v pasteh napačnih življenjskih vzorcev?
Seveda. Ljudje v stiski so zlomljeni ljudje. V stiski so, ker napačno živijo. Kje je vzrok, ni bistveno. Gre za to, da je treba svojo usodo aktivno spreminjati. S tem rešuješ stisko, ne pa z uvidi, ki naj bi nato prinesli tudi dejanje. Ne! Nasprotno: najprej nekaj naredim, potem pride uvid in ponotranjenje spremenjenega načina življenja. Ozrite se okoli! Vsi pametni ljudje živijo tako, kot narekuje naš program. In teh ni tako zelo malo. Masa bo masa ostala, živela za papati in pupati, manjšina pa ... (Smeh.)
Najprej se lotiš, to pa sproži potrebe in čustva. Sem prav razumela?
Ste. Saj je zelo preprosto: kdor je pripravljen delati, mu uspe. Komur se ne da, mu ne uspe.
INTERVJU V CELOTI PREBERITE V PRILOGI ONA, 16. AVGUSTA 2011: Če je ženska pametna, zgodaj pobere dobrega moškega
