Marta pri 107 letih pojde na Brezje in k Pahorju

PREDVOR – V tukajšnjem domu starejših občanov so pripravili slavje, kakršnega ne pomnijo. Njihova najstarejša stanovalka Marta Polak je praznovala 107. rojstni dan. Voščit so ji prihiteli mnogi, od predsednika države Boruta Pahorja, škofa dr. Antona Jamnika, preddvorskega župana Mirana Zadnikarja in kranjskega župana Boštjana Trilarja do pravnuka Grega s sinkom Nejcem in hčerko Loti. Predvsem pa sta Marti tudi na tako slovesen dan z vso pozornostjo, ki ji pritiče, stali ob strani direktorica doma Andreja Valant, socialna delavka Mojca Sajovic in nemara še kdo.

Blagoslov predsedniku države

»Dober dan, gospa Marta,« ji je segel v desnico Borut Pahor in nadaljeval: »Iskrene čestitke ob rojstnem dnevu!« S stavkom »Hvala za energijo, ki nam jo dajete!« pa je predsednik razkril, da so ga o slavljenkini čilosti pri teh zavidanja vrednih letih morali že prej kaj seznaniti.

In res! Za slovesnost praznično napravljena Marta, tudi z novo pričesko, za kar je poskrbela domska frizerka, je vzhičena kratko odvrnila le: »Predsednik!« Pa se ozrla po drugih gostih, da bi jim pojasnila, zakaj visokega gosta nagovarja tako čisto po domače: »Poznam Boruta...«

Nakar pa mu je kar po svoje podelila nekakšen žegen: »Bog obvari predsednika Pahorja!«

Ob Martini glasno in razločno izrečeni dobri želji je njena vedrina za seboj potegnila prav vse, od priložnostnih gostov do njenih sostanovalcev v dvorani, da smo se veselo hahljali – seveda z Marto in Borutom na čelu!

Ko ji je nato Borut podaril Prešernove kroglice s pojasnilom »Ker smo slišali, da ste sladkosnedi,« je obdarovanka radostno potrdila: »O, na čokolado sem prav bolna!«

Ko ji je zatem Pahor izrekel še več spodbudnih besed, je sklenil s povabilom, naj uživa svoj praznik ob zavedanju, »da ne boste nikoli tako mladi, kot ste danes«. Kar je seveda nič manj lahko veljalo tudi vsem nam zbranim. Vsi se sleherni trenutek kanček postaramo...

Gospa Marta je res zavidljivo bistrega duha, in ne da bi jo bilo treba posebej spraševati, je več kot očitno, da je prav vedrina tista vrednota, zaradi katere je še tako zelo vitalna. Tudi telesno. Resda si pri hoji pomaga z berglo, a ko jo razposajenost ponese, na oporo celo za trenutek ali dva – pozabi. Seveda je vselej diskretno v bližini domska pomočnica, za vsak primer.

Očarala škofa

Že je, da bi ji voščil, na vhodna vrata vstopil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Že njuno prvo snidenje 8. julija 2015 je takoj preraslo v prijateljstvo. Ko je škof obiskal mladinski oratorij, se je z okoli sto udeleženci podal po bližnji okolici. Pri gradu jih je ujela nenadna nevihta. Zatekli so se pod bližnjo streho doma starejših občanov. Med čakanjem, da se neurje unese, je škof kramljal z direktorico Valantovo in socialno delavko Sajovičevo. V tistem je bliže k vhodu pristopila Marta Polak. Radovedna, kot je, je namreč želela vedeti, ali je dež že ponehal. Predstavili so jo škofu, ki ga je očarala s svojo mladostnostjo in navihanostjo. Med pomenkovanjem mu je omenila, kako se je v mlajših letih v osebnih stiskah v priprošnji večkrat zatekla k Mariji Pomagaj. Škof jo je nato povabil na Brezje. Januarja lani je tam daroval slavnostno mašo ob desetletnici svojega škofovskega posvečenja, nakar jo je še popeljal v Avsenikovo gostilno v Begunjah.

Zdaj sta se srečala že kot dobra stara prijatelja, škof ji je cvetje podaril s pojasnilom: »Dami, kot ste vi, pritiče tako bogat šopek!«

Prinesel ji je še polno košaro raznih dobrot. Komaj se je zanjo zahvalila, že je Marto zanimal velik škofovski križ. Jamnik si ga je snel in ji ga dal v roke, da ga je malo potežkala. Na njeno vprašanje, kdo mu ga je dal, je odvrnil: »Dal mi ga je papež.«

Ja, pa še ni bilo dovolj, tudi prstan si je moral sneti, da ga je slavljenka preskusila, kako se prileže njenemu prstancu.

Iskrivost, ki zavezuje

Ko ji je podaril podobico brezjanske Marije Pomagaj, jo je škof pobaral: »Gospa Marta, kdaj bomo spet poromali k Mariji?«

Zbrane je še posebno opozoril na Martino radost bivanja: »Lahko si jo vzamemo za vzornico v življenjskem slogu, lahko bi ji sledil vsakdo med nami. Povedala mi je namreč, da dneve začenja z osebnim načrtom, kaj vse si želi tisti dan opraviti in doživeti.«

Ob tem je Jamnik spomnil na plemenito delo vseh, ki delajo z domskimi stanovalci: »Delo, ki ga opravljate, ni samo služba, je še vse več, je poslanstvo.«

Dan prej, je omenil Jamnik, se je vrnil iz Kitajske: »Ko se vrneš sem pod Storžič, vidiš, kako resnično drži, da imamo tu pravi raj na zemlji! Sem pa moral pohiteti in na srečo letalo ni zamujalo. Veste, sem se kar bal, če bi kasnil, da bi bil deležen vaše pridige.«

Široko se je zasmejal: »O, ja, kajne, gospa Marta, da ste me že kdaj prijeli za besedo, denimo za pot na Brezje, če se nemara ne izmikam.« Da ne bi ostalo niti za trohico dvoma, je zatrdil: »Obljubim, da vas še peljem na Brezje.«

Nakar je predsednik Pahor vprašal: »Gospa Marta, ali smem k vašim načrtom dodati tudi obisk predsedniške palače? Vašega obiska bi bili zelo veseli!«

Z odločitvijo Marta ni oklevala: »Vesela sem tudi vašega povabila!«

Nazdravljanju, predsednikovemu »Vse najboljše, draga gospa Marta!« ter škofovemu »Iskrene čestitke in Bog vas živi!« je sledilo nazdravljanje – pri čemer smo opazili, da se slavljenkina roka s kozarcem prav nič ne zatrese – in rezanje torte, dovolj velike, da smo je bili deležni prav vsi.