RAKEK – Zgodbe in prigode ljudi, ki se podajo na pot samostojnega podjetništva, so raznolike; pogosto marsikateri s. p. ni vreden svojega imena, saj se je marsikdo med nami prisiljen ukvarjati z izdajo računov, knjigovodstvom ter vsemi drugimi pripadajočimi obveznostmi. Malokdo ima resnično voljo za ukvarjanje s temi podrobnostmi – a hudič se skriva prav v podrobnostih. In to je na svoji koži občutil 66-letni Marko Zupančič.
Takoj smo opazili, da ima upokojeni šofer težave z vidom: »Stojim na prehodu, pa ne vidim avta, ki mi ustavi, tako da mi mora potrobiti.«
Vid mu je načela kombinacija diabetesa in stresa, ki ga je povzročilo zadnjih nekaj let delovanja njegovega s. p. Smreka, ki ga je odprl jeseni 1996. Prvih deset let je šlo v redu: »Kolikor sem zaslužil, sem vlagal v firmo.« Tako je sčasoma prišel do treh kamionov, ki sta jih z njim vozila še dva voznika. Za poslovne knjige mu je prva leta skrbelo računovodsko podjetje z Rakeka: »Pravilno so vodili posle in me obveščali, cena pa je bila malo visoka.«
Davčna se ni zmotila
»S partnerico sva sklenila, da bova poiskala drugo računovodstvo,« pripoveduje o začetku kalvarije, ko je živel v Ljubljani. Na priporočilo je prišel v stik z računovodkinjo, ki je svojo dejavnost prekinila pred desetimi leti. Pravi, da so stvari tekle gladko, a se mu je zdelo nenavadno, da ga ni klicarila za tekoče zadeve: »Vprašal sem partnerico, ali je računovodkinja kaj klicala, pa je rekla, da ji nese vsak mesec obračune in da je vse v redu.« Vmes je Marko razmišljal tudi, zakaj je prejšnji računovodja tako kompliciral – a ne nazadnje je vse teklo v redu. Vsaj nekaj časa, v Markovi glavi.
Nato pa je najprej dobil prvo položnico davčne uprave za nekaj sto tisoč tolarjev dohodnine (danes okoli tri tisoč evrov). Razlog je bil povečan dobiček Smreke: »Ni mi bilo jasno, zakaj bi tako dobro poslovali, če smo vozili isto, stroški pa so bili zaradi draženja nafte višji, odplačevali smo lizinge za kamione.«
Plačal je torej prvi dolg državi in pri računovodkinji še preveril, ali plačuje vse lizinge: »Prepričala me je, da bi bila na nov kamion večji lizing in strošek. Spraševal sem, ali bo to šlo v stroške tistega leta, zatrjevala je, da bo.«
Strošek je res bil, in to povsem nepričakovan – mlad voznik je v novem kamionu zaspal na avtocesti, Marko je ostal z razbitim kamionom in prikolico: »Mudilo se je s poslom, zato sem kamion popravil s svojimi prihranki; pri vračilu zavarovalnine pa se je zapletlo med lizinško hišo in zavarovalnico.« Medtem ga je računovodkinja obvestila, da bo dobil izračun za plačilo z davčne, a v isti sapi je trdila, da gre za napako davkarije. Prejel je odločbo, po kateri je bil državi dolžan 28.000 evrov.
»Ma, to so se zmotili, grem na davčno uredit,« si je dejal Zupančič. Uredil ni ničesar, ker se niso zmotili.
V pokoju in stečaju
»Izkazalo se je, da računovodkinja ni nič obračunavala. Ne nafte ne lizingov. Ko sem šel od nje k drugi računovodkinji, je manjkalo več kot pol papirjev,« pripoveduje Zupančič, ki so mu dacarji začeli trgati dolg z računa. Zupančič pravi, da je poskušal delati in odplačevati, dokler je lahko vozil: »Nisem imel niti za gorivo in cestnine, na banki nisem dobil kredita, zaradi močnega diabetesa nisem več opravil zdravniškega pregleda in zdravnica me je poslala na bolniško.«
V bolniškem staležu je ostal nadaljnjih pet let in pol in zaradi pešajočega vida izgubil še vozniško dovoljenje, preden se je redno upokojil – in moral v stečaj.
Njegova polovica hiše – z ženo sta se razšla – je bila že večkrat na dražbenem bobnu. »Zaradi dražb nimam miru; mečejo me v isti koš kot tiste, ki so firme pokradli ali zapili.« Negotovost, ali bo sploh imel streho nad glavo, ga razjeda ves čas.
Računovodkinjo je prijavil na davčni urad, ne pa tudi na policijo. Odvetniki so mu pojasnjevali, da bi bilo tožbo proti davkariji sila težko dobiti zdaj, ko so minili vsi postopki in roki za pritožbe. Po vsem se zdi, da Zupančič nima pričakovanj, da se bo še kdaj obrnilo na bolje. »Kar se tiče računovodkinje, sem za vse kriv sam. Pokopala pa me je država, ki se mačehovsko obnaša do svojih davkoplačevalcev,« nam reče ob slovesu.
Vsem nam pa iz njegovega računovodskega zapleta sledi nauk: kar se zdi ceneje, nas lahko na koncu predrago stane.
