BREZJE – O čudežih lahko preberemo že v knjižici Marija Pomagaj na Brezjah in čudne dogodbe na tem kraji, ki je izšla leta 1887. »Veliko ljudi iz bližnjih in daljnih krajev je že prišlo in še vedno prihaja k Mariji Pomagaj na Brezje, od kar je 22. kimovca 1863 neka deklica tu zadobila čudno pomoč. Tudi pozneje je pri tej mili podobi mnogo ljudi zadobilo več milosti, kakor se sploh pripoveduje od hiše do hiše po Gorenjskem.«
Uslišana
Pisec dalje navaja kar nekaj primerov čudežnih ozdravitev, kot zgovorno priča prvi primer: »Jaz Mica T., doma v Begunjah na Gorenjskem, rojena 28. svečana 1856, sem ležala dvanajst tednov bolna. Huda božjast me je lomila, in sicer tako, da se mi desna noga v kolenu popolnoma sključi, da se v kolenu nič ne vda in je od kolena naprej vsa mrtva. Po bolezni hodim še šestnajst tednov po bergljah in med tem časom vedno rabim zdravila. Potem se mi dvakrat zaporedoma sanja, da grem v cerkev k Mariji Pomagaj na Brezje po bergljah, iz cerkve pa brez bergelj. Po sv. Matevžu ta dan, t. j. 22 kimovca 1863. leta, grem res k Mariji Pomagaj na Brezje. Po sveti maši ostanem še v cerkvi in Marijo prosim, da bi se spolnile moje sanje. Marija me je uslišala; šla sem brez bergelj domou.«
Še drugi primer: Neža T. iz Mošenj je polnih šest let imela za ušesom hudo bulo, ki jo je posebno ob dežju zelo bolela in je bila že toliko zrasla, da je skoraj ni mogla več z ruto pokrivati. Zdravniki ji niso znali pomagati. »Torej pustim vse in se popolnem vdam v božjo voljo, ker prav gotovo mislim, da bom mogla kmalu umreti, zlasti, ker so mi zdravniki rekli, da bom umrla, če mi to bulo prerežejo,« je povedala Neža. »Izvedela pa sem, da je neka deklica čudno ozdravela, ker je prišla k Mariji Pomagaj na Brezje. Tudi jaz hodim prav zaupljivo na Brezje in prav goreče prosim Marijo, da bi tudi meni pri Bogu zadobila ljubo zdravje. Na vseh svetnikov dan zvečer 1863. leta čutim posebno hude bolečine za ušesom, da ne morem spati. Vstanem tedaj in se usedem k peči; bula se predre, bolečina neha in v kratkem sem popolnem zdrava, tako da se sedaj skoraj ne pozna, kje je bila bolečina.«
Leta 1863 je ozdravela tudi 18-letna Marija Tavčar, doma iz Begunj na Gorenjskem. Zaradi božjasti je dolgo ležala, potem se je komaj premikala. Razna zdravila ji niso pomagala. Tržiški zdravnik Tomaž Pirc, pri katerem je iskala pomoči, ji je naravnost rekel, da ji ne more pomagati. Odločila se je, da bo iskala zdravja pri Mariji Pomagaj. Pripeljali so jo na Brezje, kjer je med sveto daritvijo prisrčno prosila Marijo, da bi mogla spet hoditi. Nenadoma je začutila, da lahko giblje ohromelo nogo. Vstala je in na veliko začudenje vseh odložila bergle. Še istega dne, 22. septembra 1863, se je zdrava vrnila domov. Dočakala je visoko starost 85 let.
O ozdravljenju Marije Tavčar je slišala Marija Mulej iz Smokuča pri Radovljici. V 21. letu starosti je imela tako hude bolečine v glavi in tako revmo, da včasih po ves teden ni mogla jesti, piti in niti govoriti ne. Po sedmih letih nenehnih bolečin v glavi je bolezen tako napredovala, da se je bolnici desna roka v komolcu zvila. Nato ji je bolezen zvila še prste leve roke. V zaupanju, da se je bo Marija usmilila, so jo 5. oktobra 1863 pripeljali na Brezje. Tu je Marijo prosila, da bi vsaj toliko ozdravela, da bi mogla sama jesti in se oblačiti. Bila je pri treh mašah. Med povzdigovanjem druge maše so nastopile bolečine, da se je v omedlevici zgrudila. Polagoma se je roka v komolcu in zapestju zravnala in postala prožna. Pri zadnjem evangeliju tretje maše se je po sedmih letih z desno roko spet mogla pokrižati. Med ljudmi, ki so vse to videli, je bil tudi 13-letni Anton Jeglič, poznejši ljubljanski škof, rojen 29. maja 1850 na Brezjah.
Takih in podobnih zgodb je bilo v Zgodnji Danici in v omenjeni knjižici zapisanih še kar nekaj.
Prišel, zmolil, ozdravel
V knjigi Marija Pomagaj – milostna podoba na Brezjah 1814–2014, ki je izšla letos pri založbi Družina, lahko preberemo, da so bile za dogajanje po prvi milostni ozdravitvi na Brezjah leta 1863 značilne številne tovrstne ozdravitve. Votivne podobe so posledica dogodkov, ki zaznamujejo življenje darovalcev. Večina jih je posvečena rešitvi v bolezni in nesreči. Pričajo o zvestobi romarjev v veri, saj so mnogi dolga leta romali na Brezje. Poseben primer so tisti, ki so prinesli votiv šele dolga leta po milostnem dogodku.
Ko so junija 1910 prešteli dokaze, ki so jih pustili romarji po ozdravitvah na Brezjah, so našteli 242 bergel, 293 votivnih podob z natančnimi podatki in 188 slik z vsaj nakazanimi prejetimi milostmi. Čeprav je nekaj milostnih ozdravitev natančno opisanih, njihove resnejše medicinske preiskave ni bilo. Bergel in drugih ortopedskih pripomočkov v brezjanski votivni zbirki ni več. Še uporabne so dali med prvo svetovno vojno za vojsko. Niso se ohranili niti številni drugi votivi.
V omenjeni knjigi lahko preberemo, da so nove votive prinašali tudi med prvo in drugo svetovno vojno. Kot je zapisano, so leta 1935 ocenjevali, da romarji darujejo 60 do 80 podob na leto. Takrat so jih našteli 977: 21 različnih velikosti jih visi v zakristiji, 167 večje oblike v cerkvi po stranskih kapelah, 177 na stenah pred milostno kapelo, 525 okrog kapele pod kupolo, 87 v notranjščini kapelice. Te so vse manjše oblike. Poleg tega je še 11 marmornatih votivnih plošč, vzidanih v steno. Danes je bogastvo romarskih daril, posvetil in nagovorov Mariji neizmerno bogatejše. Še več milostnih dogodkov je zapisanih v romarskih knjigah, na fotografijah, razglednicah, podobicah, pismih in drugih sporočilih, ki jih romarji puščajo pri oltarju Marije Pomagaj.
»Dobivam sveže informacije. Tako mi je pisal romar, ki je letos, pred odhodom na operacijo, diagnoza rak, prišel k Mariji, zmolil rožni venec in se čez tri mesece vrnil na Brezje, z zahvalo, ker se je vse srečno končalo. Na junijskem vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov mi je ena od romark dala na roko napisano pripoved o srečnem razpletu bolezni. Naredili smo depo, kamor shranjujemo gradivo. Tam je za 19 metrov vpisnih knjig. V knjige so začeli vpisovati 1957. leta, ker jih je bilo vse preveč po stenah za kapelo. Zagotovo nam bo uspelo, da bomo objavili vse najznačilnejše milostne ozdravitve,« sklene pater Robert Bahčič, ki je poromal na Brezje 17-krat. Iz Ljubljane in največkrat iz Kamnika, kjer je delal osem let.
Na Brezjah poudarjajo, da posebne zdravniške in druge dokumentacije, pričevanj in izpovedi o milostnih ozdravitvah in drugih milostih, za katere se romarji zahvaljujejo pred Marijo, nimajo zbranih. Pomembno je še nekaj: Cerkev o teh dogodkih ni ničesar izrekla, nobeden od teh dogodkov ni dobil njenega uradnega potrdila. Pri presoji dogodkov, ki jih imajo ljudje za čudeže, je Cerkev zelo stroga. Hoče namreč izključiti vse, kar bi izviralo iz človeške neuravnovešenosti, zanesenjaštva, živčnosti ali bolne domišljije. Berta Golob
Moje Brezje
Dobro je biti majhen. |
Marija Pomagaj v vesolju
V tujini je najpomembnejši spomenik s podobo Marije Pomagaj kapela v največji cerkvi Severne Amerike, v cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja v Washingtonu. Slovesno so jo blagoslovili 15. avgusta 1971 v počastitev 1200-letnice pokristjanjevanja Slovencev, v čast svetniških kandidatov škofov Barage in Slomška. V Lujanu, najpomembnejšem romarskem središču Argentine, so se maja 1950 argentinski Slovenci zahvalili Mariji za čudovito pomoč pri rešitvi in se poklonili lujanski Mariji z brezjansko podobo. Leta 1997 je ameriški Slovenec Edi Gobec prepričal Jerryja Michaela Linegerja, astronavta slovenskega rodu, da je ponesel v vesolje na postajo Mir slovensko zastavico in sliko Marije Pomagaj.
