GRIŽE PRI ŽALCU – Enaintridesetletna Tanja, rojena Tomše, in 33-letni Jože Jerman sta se spoznala pred 12 leti v lovskem domu nad Trbovljami. Tam si je Tanja služila kruh, in ko jo je Jože, takrat gost, uzrl, je pri njej spil kar nekaj kavic. Zgodila se je velika ljubezen. Tanja pove, da si je poroke s svojim izbrancem, vse odkar sta skupaj, srčno želela, a je takrat 19-letna lepotica ni imela v mislih v bolnišnici, kjer bi prijazne sestre okrasile sobo. Večno zvestobo sta si mladoporočenca Jerman obljubila 9. februarja v ljubljanskem onkološkem inštitutu, v bolniški sobi številka 14, na oddeleku H2. Njuna ljubezen je kot iz pravljice, globoka in iskrena. Z njo pa neusmiljeni udarci usode, ki temu paru sledijo in preizkušajo njuno moč vsepovprek.
Istega leta, ko sta se spoznala, sta začela živeti skupaj na domu Tanje, dveh bratov in njenih staršev. Vedela sta, da sta ustvarjena drug za drugega, zato sta pozneje najela stanovanje v trboveljskem bloku, pred petimi leti pa sta se še zadnjič preselila, v Migojnice, naselje v Grižah pri Žalcu, v manjšo in staro hišo, kjer sta še danes. A nista več podnajemnika, novembra lani sta hišico, kjer živita s hčerko Hano (6. aprila bo praznovala šesti rojstni dan) in s sinom Žanom, ki bo 23. avgusta napolnil dve leti, tudi kupila in se zato zadolžila. Ob plačilu mesečnega obroka kredita in položnic jim za osnovne potrebščine zmanjka. Kaj šele, da bi na hišici popravili, kar je treba, od strehe naprej.
Tanja, sicer študentka zdravstvene nege, je po rojstvu prvorojenke zaposlitev našla pri slovenskem veletrgovcu, v slaščičarni v Celju je s sodelavci in sodelavkami pekla pecivo, slaščice za več kot petdeset trgovin, ki jih ima podjetje in jih razvažajo po Sloveniji.
Srečo in radost družine ob rojstvu Hane je skalila vest, da se je Tanjini mami vrnil agresivni rak jajčnikov. Umrla je tri tedne dni po tem, ko se je rodila vnukinja, stara je bila komaj 49 let.
Polcentimetrska bulica
Najtežjih preizkušenj v družini Tomše Jerman pa ni bilo konec. Bolezen je pet let pozneje spet udarila s polnim zamahom. Tam, kjer je nihče ni niti malo pričakoval. Pred sedmimi meseci, nekaj tednov pred iztekom druge porodniške, je Tanja v predelu dojke zatipala bulico, ni bila večja kot pol centimetra. In nič je ni bolela. Odšla je k zdravniku, ginekologi pa so jo poslali domov: »Češ da ni nič hudega, da gre za benigno bulico.« Mlada mamica je bila v skrbeh, zavedajoč se genske obremenjenosti je prosila, da jo pošljejo na preiskave. »Niso mi ustregli,« pravi kratko. Zatrdlina je rastla in še drugič je obiskala ginekologa. Mož ob spominu nejeverno zmajuje z glavo: »Ne morem pozabiti ginekologa, ki je na ženino zahtevo sicer opravil pregled z ultrazvokom, pa se je po njem smejal, češ da imamo pretirane skrbi.« Tanja doda: »Poslali so me domov, ponavljajoč, da je patološka sprememba na dojki gotovo benignega izvora.«
Rak dojke, rak vratnih bezgavk
»V tretje pa se Tanja od ginekologinje v Zdravstvenem domu Trbovlje ni pustila odpraviti, dobila je napotnico za takojšen pregled v Ljubljani, bulica je v teh dveh mesecih zrasla že na tri centimetre,« pove mož. Kirurg v Ljubljani otipa patološko spremembo tudi na vratnih bezgavkah. Izvidi so bili pozitivni – rak dojke in vratnih bezgavk. Bil je avgust 2015 in vse se je zvrstilo v enem dnevu. Osem kemoterapij je Tanja prestala junaško, rak dojke je remisiral, bulica je izginila. Načrtovali so skorajšnjo dvojno mastektomijo – odstranitev obeh dojk, vratne bezgavke pa bi specialisti obsevali. Kazalo je, da so na dobri poti. Toda zaradi močnih glavobolov je Jože pripeljal Tanjo v Ljubljano na dodatni pregled. Sledile so hospitalizacija in nove preiskave. Izvidi so bili porazni: rak se je razširil v glavo, v možgansko ovojnico.
Poroka
Najprej so odpovedali operativno odstranitev dojk. Medtem ko je Tanja ležala v bolnišnici, je Jože, bil je zgodnji februar ob 9. uri, med službo prejel klic. »Vaša žena se slabo počuti, pridite k njej.« Skupaj s Tanjinim bratom dvojčkom Tomažem, ki živi v Ljubljani, sta se soočila z zdravniškim mnenjem, onkologi da so storili vse, kar je v njihovih močeh. A kot po čudežu se je Tanja čez nekaj ur zavedela. Takrat in tam je Jože zasnubil Tanjo, v solzah je privolila. Pet dni pozneje, 9. februarja, sta si na oddelku H2, v sobi številka 14, ki so jo s toliko ljubezni okrasile medicinske sestre z baloni, iz belega papirja so izdelale srčke, obesile napis, da je bilo v sobi radostno kot nikoli prej – obljubila večno zvestobo.
Vsi so jokali, matičarka, pooblaščenec, priči – Tanjina priča je bil brat dvojček, Jožetova pa svak Roman – zakonca, otroka, družina, prijatelji. »Najboljšo poročno torto iz banan in nutele so naredili njeni kolegi. Hvaležna sva vsem njim, tudi osebju in upravni enoti,« ganjeno izbira besede Tanjin mož. Njegova ljubljena, ki zdaj tehta kakšnih 35 kilogramov, izjemno bistrih misli in uma, zbrano pojasnjuje: »Moja ginekologinja je ista gospa, ki je zdravila že pokojno mater. Kljub poznavanju družinske anemneze – na OI so me pozneje poučili, da je materina diagnoza rak jajčnikov in rak dojke pravzaprav ista težava – me niso vzeli najbolj resno.« Toda to bo Tanjin mož, strt zaradi takega odnosa, reševal na drugem naslovu.
Šla bi po
otroka v vrtec
Bolečine, ki jih sleherni dan in noč prestaja Tanja, so neredko komaj znosne. »Takih bolečin si zdrav ne more zamisliti,« odgovori na naše vprašanje. A ne tarna, raje se nasmeje, njen smisel za humor je neokrnjen, smeh nalezljiv. Roke so oslabele, komajda drži skorjico kruha, apetita nima, gre ji na bruhanje. Pred 14 dnevi je s pomočjo hojice počasi korakala po hišici, dva tedna zatem nog ne čuti več. Pred dnevi je dobila infuzijo, zdaj ji v žilo tečejo zdravila proti bolečinam, proti slabosti, pomirjevala. Pred tem je njen mož največkrat vsako uro ponoči vstal, ji odmerjal protibolečinske tablete, s kremami masiral noge, ji blažil hude mišične krče.
Mladoporočenca hvaležno pripovedujeta o njenih delodajalcih, prekrasni so: sodelavke ali ena v imenu vseh jo obišče, prinašajo darila, hrano, obleke, pijačo in denar. Toliko plemenitosti, kot sta jo pokazala Jožetova delodajalca, tega pač ne zapišemo vsak dan, ne zmore vsak delodajalec: odkar je Tanja prišla iz bolnišnice, kakšne tri tedne je tega, sta tehnični direktor podjetja Matevž Cimerman in lastnik gradbenega podjetja Ki-tak z 69 zaposlenimi – za njih Jože vozi bager in drugo težko mehanizacijo – Andrej Kitak iz Šmarja pri Jelšah sklenila, naj zaradi žene ostane doma in prejema neokrnjeno plačilo, in to za toliko časa, kolikor bo treba. Tanja in Jože hvaležno poudarjata, da jima je zaradi teh ljudi lažje pri srcu in duši. Tudi fizioterapevtki Petri Vajdič z Vranskega se zahvalita in ne nazadnje vsem domačim ter prijateljem, Europa Donni, slovenskemu združenju za boj proti raku dojk, katere članica je tudi Tanja, za njo zbirajo denarne prispevke in družini tudi sicer pomagajo.
Pred slovesom, ne moremo si kaj, da ne bi tako hrabre mamice iskreno občudovali, vprašamo, kam bi šla, če bi lahko vstala iz postelje in se odpravila, sogovornica kot iz topa ustreli: »Šla bi po otroka v vrtec.« Če bi imela apetit, se smeje, bi pojedla pico pa tudi pohanega piščanca. Tanja si zasluži čudež in medeni mesec. Kjer koli, se strinja z Jožetom, bi jima bilo – prelepo.
Sklad Ivana Krambergerja
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Jermanovim, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Jermanove, sklicna številka 7169. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.
