Ah, zakaj sem tu … S policijo sem imel velike težave. Kraje, pretepi, ropi. Veliko tega. Odkar sem v Smledniku, takšnih težav ni več, poleg tega se še s starši zdaj dobro razumem. Ko sem prišel sem, sem mislil, da grem v nekakšen zapor. Pa je tukaj pravzaprav zelo v redu, če se seveda potrudiš in narediš, kar je treba,« je svoje življenje iskreno opisoval devetošolec, ki naj mu bo ime Aleksander. Že leto in pol je njegov dom Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik, ki ravno te dni praznuje okroglih 70 let. Tu Aleksander živi in se tudi šola s štiridesetimi osnovnošolci, ki so jih na Gorenjsko prinesle podobne usode. Ko beseda nanese na domotožje, mlad sogovornik iskrivih misli pravi: »Malo že pogrešam dom, vendar sem hitro presodil, kaj je bolje zame. In to, da sem tukaj, je zame zagotovo boljše.«
Zatem besedo prevzame leto mlajši Marcel, ki o tem, kaj ga je pripeljalo v izobraževalni zavod, ne želi razpredati. Tudi njegovo ime je izmišljeno, njegova zgodba pa je še kako resnična: »Tudi jaz sem se hitro navadil na zavod. Ugotavljam, da se zdaj bolj razumem z ljudmi, ki so mi blizu, pa tudi bolj jih spoštujem.« Nato se v pogovor vključi še osmošolec, ki smo mu za današnji članek nadeli ime Tine. Po treh letih bivanja v Smledniku povzame: »Tu se ne prepiramo in ne provociramo, ampak smo prijatelji. Vemo, da teden hitro mine, če se dobro razumemo. Mine teden, mineta tudi mesec in leto, in kmalu pridemo vsi do konca osnovne šole. Ko bo ta za menoj, se bom vrnil v domači kraj, kjer bom opravil srednjo šolo, pri čemer mi bodo ob strani stali starši.« Ko takole optimistično pogleda v prihodnost, se tudi on zazre v preteklost in opiše začetek svojega bivanja na Gorenjskem, rekoč: »Takrat je bilo težko, priznam. A hitro, se mi zdi, da v enem samem tednu, sem ugotovil, da se mi tukaj ne splača delati problemov.«
Ključno je spoštovanje
Ravnatelj smledniškega zavoda Matjaž Hribar pravi, da se zaposleni zelo dobro zavedajo, da otroci s seboj nosijo nevidne nahrbtnike, polne težkih zgodb: »Vsak problem, ki vznikne in se ga lotimo razrešiti, ima zgodovino in zgodbo, ki se skriva v ozadju. Zaposleni se tega zavedamo. Problemov, ki se pojavijo, se lotevamo mirno in preudarno.« In čeprav se na poti odraščanja tudi v Smledniku pojavi mnogo ovir, po besedah ravnatelja »vsi otroci spoznajo, da so tu preživeli čudovit del otroštva. Tudi zato je nekaterim kar težko oditi od nas.«
To, da se nekatere generacije težko poslovijo od Smlednika, potrdi tudi Melita Filo, ki je v zavodu zaposlena že sedem let: »Tisti, ki so se zelo navezali na zavod, se radi vračajo. Ali kar tako ali pa takrat, ko se v njihovem življenju pojavi stiska, ki je ne morejo prebroditi sami.« In kakšne so težave, ki otroke iz vse Slovenije vodijo v Smlednik? Pedagoginja in vzgojiteljica Melita Filo pravi, da so v preteklosti v ospredje stopale vedenjske težave, danes pa je vse več otrok, ki jih v zavod prinesejo težave na čustvenem področju: »S takšnimi je težko vzpostavljati stik. V zadnjem času tudi opažamo, da je veliko brezčutnih, s katerimi težko vzpostavimo stik.«
Ker smo na začetku omenili tri mladeniče, bi kdo utegnil napačno sklepati, da so v zavodu samo fantje, kar seveda ne drži. O tem, kakšna je razlika med skupino deklet in fantov, vzgojitelj Anže Selko pravi: »Dekleta imajo drugačno skupinsko dinamiko. Če pa so skupine mešane, so vsakodnevni izzivi malo namenjeni premagovanju ovir, ki jih vidijo dekleta, in malo tudi težavam, na katere pri odraščanju naletijo fantje.« Ob tem vzgojitelj še poudari tisto, kar je ključno pri reševanju takšnih težav. Nadvse dragoceni ključek do mnogo rešitev pa se imenuje – spoštovanje.
En v Smledniku, drugi v Veržeju |
