DVOR – Od stvarnika v dolini pravljične reke Krke postavljeno obcestno naselje Dvor je kraj, v katerega je bila zelo močno vpeta večstoletna zgodovina ene najbolj vplivnih plemiških družin na Slovenskem, avstrijskih grofov, dinastije Auersperger.
Izročilo
Železarstvo, prestižna blagovna znamka, je bilo skoraj tri stoletja najpomembnejša gospodarska panoga v Suhi krajini in na Dolenjskem, pravi 98-letni domačin Mirko Repar. »Prenašam vam ustno izročilo, to ni nikjer zapisano, a resnica ima glavo in rep. Včasih smo rekli, zanesljivo drži vodo. Na Dvoru so sicer rudarske oblasti dovolile postaviti plavž in fužino, ker je bila tod do konca 19. stoletja razvita obdelava železa, a so Avstrijci pod to krinko v zakamufliranih prostorih razvili tudi vojaško industrijo,« jedrnato razlaga.
Izdelovali so kanone in jih prodajali Srbom. Eden teh še danes stoji na trdnjavi Kalemegdan, ob sotočju Save in Donave v Beogradu. Izdelovali so tudi granate. »Čeprav je cesarica z dunajskega dvora ukazala, da strelivo ne sme zapuščati tovarne, so vrli Srbi v njej dobili tajne sodelavce, bili so trije.
Ponoči so po kanalih (v splavih, narejenih za to priložnost) za odpadne vode, potem ko je eden od njih motil čuvaja, granate spuščali v Krko. Na drugi strani so čakali tovorniki, bosanski konjički. In pekete, pekete, konjički so po večdnevnem stopicanju vendarle prišli na cilj,« razkrije del resnične zgodbe, ki mu jo je davnega leta, bilo je pred vojno, zaupal takrat 93-letni Dvorjan Žnederjev France.
Živa enciklopedija
Grča dolenjskih korenin, leta 1913 rojen v pet kilometrov oddaljeni Soteski, je še edina živa priča zadnjih izdihljajev železarstva v kraju, ki je bil zaradi bližine kočevskih gozdov tesno povezan z dinastijo. Ob slovesu s prejšnjim in prihodom novega gospodarja Mirko opiše občutke, ko si Slovenija po razpadu Avstro-Ogrske nadene plašč kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje Jugoslavije, podrobneje se ozre na čas pred 20 leti. Obraz jasnih črt ne more skriti jeze, zato se mož, ki križ stotih prenaša v dobri kondiciji, vpraša, ali smo državo dobili tako poceni, celo za nagrado, brez trpljenja, da je ne znamo spoštovati.
»Ko nam je bil gospodar z Dunaja, smo imeli v vasi, tako je bilo najbrž po vsej Kranjski, poslušne nemškutarje, torej domače ljudi, ki so trobili njim v prid. Enako se je godilo tudi s srbofili, gre za iste Slovence, navdušene nad novo državno tvorbo in kraljem. Vsi smo se morali učiti cirilice, poezije in proze južnih bratov. Naše politike je danes na državnih proslavah in podobnih dogodkih sram blekniti, da imajo domovino radi. Namesto moja ali naša Slovenija se jim praviloma zalomi tale država. Mar ni to poniževalno?« se vprašuje in dodaja: »Domovinska vzgoja Slovencev je na psu, nič dobrega nismo podedovali. Žalosten sem.«
Bister um v koraku s časom
Na Dvoru je bilo njega dni več sproščenosti: »Dan se je začel in končal z govorjenjem vicev, a to ni motilo tega, da je bilo zaupanje drug v drugega na vrhuncu. Danes je med nami več laži kot resnice.« Vse te različnosti so ga gnale, da je na poti svojega ustvarjanja ugriznil več kislih jabolk in hkrati posladkanih skorij kruha. V mladosti je igral na harmoniko, imel je tudi bend. Ko je utihnilo orožje druge svetovne vojne, je šla harmonika v brigado. V prostem času ga je vleklo k čebelarjem in gasilcem, tlakoval je poti turističnemu društvu, še danes je daleč znan kot literat, kulturnik, šahist, do lani je šofiral, ne dolgo je tega, ko se je računalniško opismenil.
Ljudski modrec Mirko je tudi urar. V zgodnji mladosti je zbolel na želodcu, za rano, ki mu ga je pred vojno razjedla, boleha še danes. Zato ga niso vzeli k vojakom, kruh si je največ čas časa služil kot čuvaj različnih podjetij, do upokojitve leta 1974. Vselej bistrega uma, resnicoljuben in v govorniški formi, Mirko vedno preseneča. Ondan so ga povabili v Belo krajino. Povezovalec programa mu je dejal, naj stopi na oder, in bil v zadregi, ker ni imel nič napisanega. Mirko se je nasmehnil in začel. Besede so se iz glave tekoče zlivale v celoto: iz dežele Župančičevih belih brez, obdanih z vinsko trto, je črpal žlahtnost svojega nastopa, lepota pričevanja je sedla v srce slehernega obiskovalca.
