LJUBLJANA – »Janez Zemljarič je naročil pasivizacijo Borisa Pahorja v akciji, ki se je imenovala Jambor,« je na javni tribuni o arhivih dejal publicist Roman Leljak, ki je v ponedeljek nemškim kriminalistom ovadil Silva Gorenca zaradi umora Mileta Rukavine, Krešimirja Tolje in Vida Maričića oktobra leta 1968 ter poskusa umora Anteja Vukića leto kasneje. »V Nemčiji je trenutno odprtih 22 preiskav o umorih, ki jih je storila takratna jugoslovanska Udba. Med temi je tudi ta primer,« je povedal Leljak.
Prisluškovanje Pahorju
Že leta 1969 naj bi slovenska Udba uvedla operativni nadzor nad Borisom Pahorjem, o njem pa naj bi zapisali, da je nosilec nacionalističnih, levičarskih in krščanskosocialističnih stališč. Posledice njegovih aktivnosti naj bi se kazale v poskusih razbijanja enotnosti in skupnih akcij manjšine ter pristojnih političnih faktorjev v Sloveniji. Za leto 1975 naj bi Zemljarič odredil kot cilj dela slovenske Udbe pasivizacijo Borisa Pahorja. V Pahorjevih prostorih v Dutovljah naj bi izvedli tajno preiskavo in vgradili sredstva za tajno ozvočenje prostorov. Zemljaričevo navodilo naj bi bilo celo, da je to trajnejša in stalna naloga. Pahorja naj bi v tistem času spremljalo približno 13 agentov Udbe.
Leljak je opisal, kaj v udbovskem žargonu pomenita besedi pasivizacija in paralizacija. Paralizacija pomeni uboj, likvidacijo, ugrabitev, pasivizacija pa osamitev, s katero so preprečili kulturno in družbeno udejstvovanje. |
Ovadba v Nemčiji
V ponedeljek je Leljak ovadil nekdanjega vodjo Službe državne varnosti Silva Gorenca, ki naj bi bil odgovoren za umor treh oseb, poskus umora štirih, med njimi tudi osem let starega otroka. Že leta 1968 naj bi tako Milan Dorić Hanzi na osnovi poročil Udbe proti Miletu Rukavini izdelal načrt, v katerem naj bi bila uporabljena vsa tehnična sredstva. Akcijo so prvič poskušali izvesti septembra 1968, a je bila preklicana, zato so znova poskusili oktobra 1968, vendar je bila spet neuspešna. Uspelo jim je šele v tretje, 26. oktobra 1968. Udba naj bi okoli 14. ure vdrla v uredništvo časopisa Hrvatska sloboda v Münchnu. Pol ure kasneje, okoli 14.30, pa naj bi tja prišli policisti in našli tri trupla umorjenih Rukavine, Tolje in Maričića.
Hanzi je, kot pravi Leljak, v letih, ko je vodil Udbo Zemljarič, prejel štiri pištole, v vsem času, odkar je deloval, pa je dobil 16 pištol. Prejel je več različnih potnih listin pod različnimi imeni, pod različnimi imeni pa je imel tudi odprte bančne račune.
Trikrat neuspešno
Leto kasneje, leta 1969, naj bi poskušali ugrabiti tudi Vukića, a akcija ni uspela. Tudi v tej naj bi, kot pravi Leljak, sodeloval Dorić. Akcijo so nato poskušali izpeljati še dvakrat. V tretje jim je uspelo Vukića zastrupiti, zaradi česar se je več kot dva meseca zdravil v eni od nemških bolnišnic. Pravi, da se storilci, ki so ugrabljali, niso pretirano obremenjevali s tem, da bodo najverjetneje izdali tajnega sodelavca Udbe ugrabljenemu, saj je bila praksa, da so vse, ki so jih ugrabili, po tem, ko so jih prepeljali v Slovenijo, tudi likvidirali, pravi Leljak. Kot je opisal, so Vukića zastrupili s posebnim bojnim strupom, ki so ga nastavili na voznikov sedež. Ta se je aktiviral, ko je Vukić sedel na sedež. V vozilo pa so istočasno z Vukićem sedli tudi njegova žena, ženina prijateljica in Vukićev osem let star sin. »Ante Vukić je umrl leta 1995 in je dal pred smrtjo izjavo pred notarjem, kjer je opisal dogodke,« je povedal publicist.
Leljak je poudaril, da je vse akcije vodil Silvo Gorenc, zato ga je tudi ovadil. Poleg tega, da je Gorenca ovadil v Nemčiji, je ovadbo v ponedeljek po pošti poslal tudi na ljubljansko okrožno tožilstvo, po elektronski pošti pa še Generalni policijski upravi.
