Kraljica pokimala mlademu vinu

LJUBLJANA – »Naj bo vino močno kot primorska furija! In sladko kot štajerski poljub!« so v soboto, ko se je Ljubljana že kopala v toplih novembrskih sončnih žarkih, igralci gledališča Ana Monro na glas izražali želje verjetno vseh. Manjša množica, ki se je ob deseti dopoldanski uri že zbrala pred mestno hišo, pa je ob šaljivi gledališki spodbudi zrla v vinski sodček in kot odmev spraševala svetega Martina, kakšna je letošnja vinska letina. Vse dokler ni napočil težko pričakovani trenutek in se je dotlej nečist, grešen mošt spremenil v pravo vino. V vinski kozarec se je iz sodčka pocedila žlahtna rdeča kapljica. Sprostila nežna aroma. »Dobro je!« pa je malce ceremonialno naznanila vinska kraljica Sandra Vučko, ko se je vino vendar dotaknilo njenih ust. Prikimala je in tako odprla že 13. martinovanje v Ljubljani.

S stojnic dišalo in zvončkljalo

Nikakršna skrivnost ni, da vinska trta in vino zavzemata v naših srcih posebno mesto. Ljubezen do vina napaja vsak kotiček Slovenije, cveti na podeželju in v mestih, in četudi obilnost ter kakovost letine bolj občutijo na podeželju in v vinorodnih okoliših, z vinogradniki radujemo in se žalostimo tudi preostali. Ter z njimi, seveda, praznujemo, najbolj goreče vsekakor na martinovo, ko smo minuli konec tedna po vsej Sloveniji nazdravljali letošnjemu mlademu vinu. Tudi v prestolnici, ko so ulice v središču starega jedra – od trga pred mestno hišo vzdolž Stritarjeve ulice do Tromostovja in s krajšim krakom po Cankarjevem nabrežju – napolnile stojnice, s katerih so vinarji vse Slovenije vabili mimoidoče, naj za trenutek postanejo, okusijo njihovo mlado vino in se prepustijo užitku. Da pa ne bi kozarček, dva ali trije težko padli v prazen želodec, so stojnice s steklenicami prekinjale tiste, s katerih je omamno dišalo. Predvsem po suhih mesninah, medtem ko so druge dobrote, od marmelad, medu, bučnega olja, domačih testenin, piškotov ali oliv do sušenih paradižnikov, mamile predvsem poglede. Najbolj lačni pa so si, naj je to primerno za pozni zajtrk ali ne, lahko privoščili bograč ali joto.

Pomembna kultura pitja

Dobra družba, vino, hrana je Martinova Ljubljana je geslo jesenske ljubljanske vinske poti, ki je letos razkazovala pestro ponudbo na skoraj 80 stojnicah. A četudi je bilo vina v izobilju, se na kulturo uživanja vendar ni pozabilo. Odmislite neokusne plastične ali papirnate kozarčke, nazdraviti je treba s steklenimi kozarci na peclju, ki ob trku žlahtno zadonijo. Desetevrski bankovec za kavcijo pri izposoji kozarca, s katerimi so obiskovalci hodili od stojnice do stojnice ter en evro vredne kupončke menjavali za deci vina. Ali pa odšteli petaka za spominski vinski kozarec.

Glavni junak minule sobote je bilo vsekakor mlado vino, četudi igra pri vsakokratni vinski poti – ob seveda turistični noti – pomembno vlogo tudi širjenje visoke kulture uživanja vina. Vseeno pa si je lahko sladokusec brez slabe vesti privoščil kozarček ali dva več kot običajno. Saj je lahko izkoristil možnost uporabe javnega mestnega prevoza, kot je v uvodnem nagovoru vsem na srce položil ljubljanski podžupan Dejan Crnek.