V prestolnici Slovenije, kjer je največ vsega, drug za drugim neugledno propadajo športni kolektivi, ki so bili nekdaj paradni konji slovenskega športa ter nekateri med njimi še bolj ali manj pomembni igralci tudi na evropskem športnem zemljevidu. Finančni dolgovi so se usodno nakopičili v zadnjih letih, temu je neizogibno sledil osip kakovosti članskih ekip, slabše se je delalo z mladimi upi, navijači so si poiskali druge vrste zabave, tiste najbolj zveste in neuklonljive pa še vedno iz dvoran in stadionov podijo sporna vodstva klubov in nazadnje še primitivizem in huliganizem ob igriščih.
Zadnja incidenta v Stožicah, boksarski napad Zorana Predina s hrbta na sodnika in malo pozneje še festival s pirotehniko in prekinitvami nogometnega derbija med Olimpijo in Mariborom v režiji Green Dragons, pomenita ključno vihtenje lopate pri izkopavanju grobov za nekdaj ugledne športne klube. Kot da jeznoriteži neprimerno sporočajo, češ, če uprave s svojimi moralno spornimi, nelegalnimi, nestrokovnimi in mlahavimi ravnanji ne morejo do konca zatolči svojih organizacij, jim mi rade volje priskočimo na pomoč.
Nogometna Olimpija je postala tako tragikomična, da ji celo kazen igranja domačih tekem brez gledalcev pomeni olajšanje, saj se ji s tem občutno zmanjšajo stroški organizacije tekem. In zeleno-beli izgubljajo na zelenici. Mestni denar za hokejsko Olimpijo gre v celoti izključno za poplačilo davčnih dolgov. In zeleno-beli izgubljajo na ledu. Tudi vodenje košarkarske Olimpije je skrčeno na rezanje stroškov in plačilo dolgov. In zeleno-beli izgubljajo pod koši.
Mar kdo odgovarja za vse to? Je, denimo, odstopil direktor hokejskih zmajev Matjaž Sekelj? Nak! Se je za to potezo odločil predsednik nogometnih zmajev Izet Rastoder? Kje pa! Se je za slovo odločil predsednik košarkarskih zmajev Jani Möderndorfer? Ne. Še vedno so namreč živi interesi vseh sort. Zato neprepričljivo odmahujejo, da bi bilo pa res najlažje odstopiti, ampak bodo še naprej pomagali. Po poslovnem in športnem je tu še moralni krah. Duh časa pač.
