Košuta Miška z vrvi
 pobrala vse nogavice

JELENDOL – Pred dvema letoma je upokojenec Dušan Nučič, ki živi na robu tržiške vasice Jelendol, ne tako daleč od doma našel srnico, staro morda komaj nekaj dni. Sama samcata, nemočna in prestrašena je ležala sredi ceste. »Nisem je mogel kar pustiti tam, saj bi jo še kdo povozil,« pojasni sogovornik. Srnica je v dveh letih postala košuta. Ni se ločila od svojega rešitelja. Do te pomladi se je potikala v bližini hiše na robu Jelendola, nato pa je v minulih tednih svoje sprehode podaljšala vse do središča vasi – morda že zaradi njenega imena (Jelendol?!). Ker se je Dušan Nučič bal, da bi začela vaščanom povzročati škodo, je na vse načine poizvedoval, kam bi košuto lahko oddal. Ravno ta teden je našel rešitev, ki je košuto vodila med njene kolegice na Štajersko. A še preden se je podala na drugi konec Slovenije, se je Dušan Nučič na lastne oči prepričal, da tam, kamor je odpotovala, ne delajo jelenjih salam.

Snela nogavice z vrvi

»Bojim se, da bo hodila po vrtovih in uničevala pridelke, kar nikomur ne bo všeč. Želim si, da košuto vzame nekdo, ki že ima urejeno oboro za jelenjad in bo dobro skrbel zanjo. Sprašujem tu naokoli že nekaj časa, pa se nihče ne javi,« nam je zgodbo o košuti, ki sliši na ime Miška, tik pred njeno selitvijo na Štajersko zaskrbljeno pripovedoval Dušan Nučič. »Rad bi, da gre nekam med jelene. Nekam, kjer imajo vse lepo urejeno in kamor jo bom lahko prišel obiskat,« je želje strnil upokojenec, ki je zaradi košute (in vseh drugih živali, s katerimi je obkrožen že vsa ta leta) postal prava senzacija Jelendola.

Na vprašanje, ali je Miška v vasi že povzročila kaj škode, smo v odgovor dobili širok nasmešek: »Doslej še ne. Je pa tu v soseski z vrvi za sušenje perila snela vse nogavice. Ampak bojim se, da bo začela hoditi po vrtovih in jesti zelenjavo. Solato ima zelo rada. Seveda ne vse – tiste, kupljene v trgovini, se niti dotakne ne. Ni šans. Zakaj ne? Ja, ker je špricana z kdo ve čim.«

Miška se je med našim pogovorom mirno pasla na travniku, oddaljenem okoli deset metrov od Dušanove hiše. Rahlo je postrigla z ušesi, ko je slišala nekoliko povišan znan glas: »Miški! Pridi sem.« Bližje na vrt jo je privabil šele zvok posušenega kruha, ki ga Dušan Nučič samo zanjo hrani v plastični posodici. »Vsi, ki se vozijo tod mimo, si jo ogledujejo in fotografirajo. Ne boji se avtomobilov niti ljudi. Ko hodijo mimo hiše mamice z vozički, si rada od blizu ogleduje, kaj prevažajo v vozičkih. Ko se mimo hiše počasi peljejo avtomobili, se jim Miška približa in radovedno kuka v avte. Ko so delali cesto, je morala biti zraven, prav tako je to zimo, ko so zamrznile cevi, z velikim zanimanjem opazovala gasilce, ki so mi pripeljali vodo,« našteje Dušan Nučič nekaj zgodbic, povezanih z največkrat fotografirano jelendolsko košuto.

Tam je doma celo ptička pastirička

In nadaljuje: »Pa tudi – ko grem kam, gre kar z menoj. Lani smo šli v vas pes, košuta in še jagenjček. Prava atrakcija smo bili, ko smo se ustavili na igrišču v vasi.« Takrat je Dušana in njegovo pisano živalsko druščino v objektiv ujel tudi upokojeni novinar Slovenskih novic Mirko Kunšič, ki s fotoaparatom v rokah vselej vestno beleži gorenjske lepote. No, danes jagenjčka na domačiji ni več, je pa tu mati zajklja s kupom otročičev.

A tu se živalska druščina, ki biva v Jelendolu, še ne konča. Kdo je živel v kletki, ki zdaj odprta sameva ob vhodu v Dušanovo domovanje? »Sem se je naselil polh, ki pa ga zdaj ni več tu,« pojasni sogovornik. In ko se v okno zgornjega nadstropja Dušanove hiše začne ogledovati ptička pastirica, sogovornik pojasni še tole: »Veš, tale pastirička pa nima moža, zato se hodi gledat v šipo. Kdaj pa kdaj se rada ogleduje tudi v avtomobilsko ogledalo. Tudi zaleta se v svoj odsev, a ravno dovolj nežno, da se ne poškoduje.« Tudi zaradi tega se v tistem drobnem trenutku zazdi, da smo se bolj kot na malce odmaknjeni gorenjski domačiji znašli na domu slovenskega doktorja Dolittla, literarnega in filmskega junaka, ki je razumel živali, zato so se te tako rade sukale v njegovi bližini.