Kostel ob mejni reki Kolpi je rojstni kraj nekaterih znanih Slovencev. Rajni novinar in geograf Peter Svetik je v svoji knjigi Kostelski biseri kot najpomembnejšega Kostelca označil župnika Jožeta Gregoriča (1908–1989), slavista in gimnazijskega profesorja, ki je bil rojen v vasi Delač. Pronicljivo je opisoval rodni Kostel, trdo življenje ter šege in navade ljudi. Med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika (pisal ga je skoraj do smrti). Začel ga je tudi že urejati, za končno obliko pa so poskrbeli uredniki. Kostelski slovar zajema besedje in pomene s ponazarjalnimi primeri iz dela kostelskega narečja večinoma po stanju v prvi polovici 20. stoletja, torej še preden je v narečje zarezala najprej republiška in nazadnje najmočneje državna meja.
Ponos Kostelcev
Obsežno čtivo s skoraj 18.000 gesli je s pomočjo tamkajšnje občine dokončal Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Uredili so ga Sonja Horvat, Ivanka Šircelj Žnidaršič in Peter Weiss. »Slovar je dragocen za domačine, ki v njem lahko vedno najdejo ustreznik v slovenskem knjižnem jeziku, nedomačinu pa pripoveduje, kakršno narečno bogastvo se tu govori oziroma se je govorilo, saj je večina besed iz njega še vedno živa,« je poudaril Weiss. Posebno vrednost ima tudi približno sto Gregoričevih ilustracij predmetov, ki so si po njegovi presoji zaslužili slikovno predstavitev. »Prizadevanja trdoživih Kostelcev so obrodila sadove. Po dolgih usklajevanjih in mnogo zapletih je tudi v tiskani obliki izšel slovar, na katerega smo Kostelci neskončno ponosni; navsezadnje je tudi spomenik naše identitete,« je ob predstavitvi dejal župan Valentin Južnič.
Poleg osnovnega poslanstva je Jože Gregorič zaradi osebnega nagnjenja do književnosti veliko časa namenil literarni in publicistični dejavnosti. Objavljenih je krepko nad tisoč prispevkov. Ob vsaki priložnosti je svetoval: »Veliko berite pa tudi poskusite kaj napisati.« Znanec in prijatelj Tone Bohinc je zanj dejal, da je bil modri svetovalec v duhovniških in posvetnih zadevah. Vedno je našel čas za pogovor, topel nasvet. Rad je govoril tudi o smrti, ki je bila zanj nedoumljiva skrivnost. Potrditev, kako je na tem svetu vse minljivo, je grenko občutil, kadar je obiskal svoj ljubljeni Kostel. Ko je zadnjič hodil ob Kolpi, tako je zapisal v Družinski praktiki leta 1984, je stopal počasi in se ustavljal, gledal ter premišljeval. Prešinjala sta ga boleče spoznanje in občutljivost o minevanju vsega. Mnogokrat je govoril ter tudi pisal o ljubezni do domovine, ki jo je neizmerno in iskreno ljubil.
Mnogi njegovi Kostelci so odšli. Tudi ranjeni oreh na ozarah njegove domače njive, ki je leta 1943 prestregel požig njegovega Delača, se je posušil, omahnil in padel. Spominska plošča, ki so mu jo leta 2005 postavili v Turistično-športnem društvu Kostel na več kot sto let stari hiši, pa bo tam stala, dokler ne pade tudi ta.
Slovence je povezoval v Zagrebu
Svetovljan Gregorič, domače Zdolanji, je z dvanajstimi leti odšel v Kočevje, kjer se je med letoma 1920 in 1925 v uboštvu prebijal skozi gimnazijska leta. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil leta 1932 posvečen v duhovnika. Na novi maši pri Fari mu je govoril pisatelj Fran Saleški Finžgar. Leta 1934 je bil vzgojitelj v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Ker so v tej gimnaziji potrebovali profesorja za srbohrvaški jezik in slavistiko, so ga istega leta poslali v Zagreb študirat. Diplomiral je leta 1939 in se vrnil v Škofove zavode. Vojno vihro je preživel v mestu pod Sljemenom kot duhovnik za tamkajšnje Slovence. Po vojni se je vrnil v Slovenijo. Dušnopastirsko delo je nadaljeval v štirih župnijah, leta 1979 pa odšel v stiški samostan, kjer je 5. septembra 1989 zjutraj med mašo umrl za srčno kapjo v starosti 81 let. Tam je tudi pokopan.
