Kostelci bodo tekli ob okrašeni ograji

FARA – »Svoboda zdaj ne bo več taka, kakršna je bila,« pravi 78-letni Mirko Letig iz Žage, ko nanese beseda na najbolj vročo temo v Kostelu – žično ograjo, ki jo te dni v tej obmejni občini postavlja država. Pred dnevi so jo začeli vojaki vleči od Slavskega Laza proti Petrini, kjer je državni mejni prehod, zdaj nadaljujejo od Petrine proti Kužlju. V občini imajo že več kot deset kilometrov žice, ki poteka po bregu reke Kolpe.

»Čolna sem dal iz vode, za vsak primer, da ne bi ostala v vodi oziroma na drugi strani žice,« razloži Letig, ki ima nizvodno od Žage dva tradicionalna kostelska čolna oziroma čuna, kot jim pravijo v teh krajih. To sta težki in veliki leseni plovili z ravnim dnom, s katerima so se ne samo nekoč, ampak tudi danes, vozili z enega na drugi breg Kolpe.

Letigova, ki živita na Žagi, imata na hrvaški strani Kolpe, v Gornji Lamani Dragi, zemljišče. Branka Letig je tam odraščala, zdaj pa je ta vas popolnoma prazna. Do nje po hrvaški strani ni ceste, s Slovenijo pa je ne povezuje most. Edina možnost, da pridejo tja, je čoln … Letigovi gredo tja večkrat na leto po seno in sadje. »To so trpežni čolni, ki vzdržijo tudi 15 let,« razloži Mirko Letig, ki plovil ne bi vzel iz vode, če se ne bi napovedovala ograja. Toda verjetno, ugiba, je v tem delu Kolpe niti ne bodo postavili, saj ne samo da na hrvaški strani Kolpe ni ceste, tudi teren je tako strm, da se ga izogibajo tudi domačini. Kaj šele tujci …

Smrt za turizem

»Seveda bo žica zarezala v tukajšnje življenje,« pravi dr. Stanko Nikolič, predsednik Turistično-športnega društva Kostel, ki si že desetletja prizadeva, da bi širša javnost o tem koščku Slovenije vedela več. Tu, kjer je narava res neokrnjena in še vedno divja, vidijo v turizmu možnost razvoja. A koraki v to smer so počasni, čeprav lahko v občini Kostel zagotovijo spanje za dva avtobusa ljudi.

»Ograja je za turizem katastrofa,« pravi Nikolič, ki doda, da žico v tem delu meje postavljajo v dogovoru z občino, lovci in krajani. Država pušča prostore za prehode živali in tudi za ljudi, ki se bodo v Kolpi lahko še naprej kopali in se ukvarjali z vodnimi športi. Toda vsemu navkljub je ograja slaba popotnica turizmu.

»A če mora tako biti, tako pač je,« pravi Vladka Petovar iz Pirč, vasi, ki leži tik ob glavni cesti in le lučaj od mejnega prehoda Petrina. Njihovo zemljo, ki se vije tja do Kolpe, zdaj zamejuje ograja. »Seveda si želimo, da ograja ne bi stala dolgo. A smo pri tem čisto nemočni. Tako pač je.«

Martin Preložnik iz Fare, ki ima 79 let, pa dodaja, da so prebivalci z ograjo prikrajšani, ker ne morejo več nemoteno do Kolpe, pa še njive so jim uničili: »Vse nas zanima, koliko časa bo ograja tu stala.« Preložnik še doda, da bi država dosegla isti rezultat z večjim številom policistov in vojske na meji, ne pa z ograjo. Bilo bi prijaznejše do prebivalcev in narave, seveda tudi za turizem.

Neverjetno lepa dolina

Za Suzano Ožanič, ki živi v vasi Vas in je tudi svetnica občine Kostel, je postavljanje ograje katastrofa: »Že tako smo bili pozabljeni, zdaj pa so nas še ogradili!« Pravzaprav so v teh krajih že prej živeli kot v rezervatu, pravijo nekateri domačini, ki se spomnijo »mačkovine« oziroma skrivnostnega zaprtega območja. Zdaj pa jim je manjkalo samo še to, kar se je zgodilo te dni – ograja …

»Toda ta dolina je kraj za dušo,« pravi Suzana Ožanič, domačinka, ki se je v te naravno izjemno ohranjene predele vrnila pred tremi leti. Žica na meji prebivalcem ne bo pomagala, saj je v resnici le še kaplja čez rob pri vsem, kar se v teh krajih dogaja že vrsto desetletij. Ti neverjetno lepi kraji, kjer je narava še neukročena in nepokvarjena, imajo vedno manj prebivalcev. Zdaj je na tem koščku ob meji še kakšnih 600 ljudi, večinoma starejših. Toda pred šestimi desetletji jih je bilo skorajda dvakrat več, 1783! Izseljevanje ljudi je bilo logično, saj v teh krajih ni bilo – in ni – zaposlitev, cestne povezave so bile oziroma so slabe, prav tako druga infrastruktura.

»Sem sem prišel leta 1964,« pravi 85-letni Stanko Nikolič, ki je bil najprej zdravnik za ljudi na obeh bregovih Kolpe. Potem je prišla samostojna država, ki je zarezala v to skupnost. »Pa smo to preživeli, pa schengensko mejo smo preživeli, tako da bomo tudi to schengensko mejo z ograjo,« pravi mož, ki je nekakšen zaščitni znak teh krajev.

Jože Južnič iz Vasi, ki je kot šofer prevozil velik del arabskega sveta, pa je nad ograjo navdušen: »Tistim, ki so tu postavili ograjo, dam za pečeno jagnje! Skrajni čas, da so to naredili!« S tem bodo, še doda Južnič, tudi v tem delu Slovenije preprečili nelegalno prehajanje meje!

Ograja je žal nuja

Večina ljudi pa ograjo razume kot nepriljubljen, a nujen ukrep države, ki bo zarezal v to skupnost. »Tu ljudje z obeh bregov Kolpe še vedno živimo skupaj,« pravi Stanko Nikolič, ki opozarja, da bo zaradi ograje nastala gospodarska škoda za prebivalce Kostela, saj se bo razvoj turizma upočasnil, če ne kar ustavil. Tudi če so na določenih krajih pustili neograjeno Kolpo, kjer se bo dalo kopati in pristajati s kajaki in kanuji. »Nastala bo škoda, ki bi jo morala pokriti Evropa, ne pa Slovenija, ker je problem, zaradi katerega se postavlja ograjo, evropski,« pravijo v Kostelu.

»Zaradi žice ne bomo pomrli. Življenje bo šlo naprej, mi pa se bomo prilagodili. Država pa mora vedeti, da v teh krajih še obstajamo!« pravi Nikolič. Zato so v Kostelu napisali peticijo proti postavljanju žice. Toda vedo, da protest ne bo pomagal, pravi Nikolič: »Ne slepimo se. A če živimo v demokraciji, menda vsaj mnenje lahko izrazimo! Zato smo spisali peticijo. In zbiramo podpise. Mogoče samo zato, da Ljubljani povemo, da nas je tu spodaj še nekaj živih …«

V nekaj dneh so zbrali okoli 2000 podpisov. Na problem ograjenega Kostela nameravajo opozoriti tudi na nedeljskem teku ob žici, na katerem bodo tekači tekli ob – obljubljajo v Kostelu – okrašeni ograji.