Splavarske navade, obveznosti, spretnosti in druge dobre ter slabe strani te zanimive dejavnosti med Ptujem, Ormožem, Borlom in še kje je proučeval Franz Leskoschek iz avstrijskega Gradca. Ugotavlja, da ima med vsemi štajerskimi rekami Drava najstarejšo plovno tradicijo. Zasluge za to ima rimska Petovija. Bila je pomembno cestno križišče in oporišče rimske panonske flote.
Čez Ptuj je peljala pomembna trgovska pot
Domnevajo, da so se med rimskim ladjevjem znašli tudi splavi, ki jih je omogočilo gozdnato Pohorje. A povsem zanesljivo je, da se je Ptuj soočal s splavarstvom na začetku 13. stoletja. Skozi čas postaja tudi Ptuj pristaniško mesto. Tukajšnje pristanišče se je povsem uveljavilo proti koncu srednjega veka. Vili Vuk o tem piše: »Nastala je rečna transportna zveza med Beljakom in Ptujem, sredi 16. stoletja so Ptuj imeli za ključ in vrata v Koroško ter Štajersko.«
Z zgornjega konca Drave so na Ptuj splavili slanike, sukno. Zadnje so prodajali s Ptuja tudi na Madžarsko. S splavi so s Koroškega tovorili beneško blago. Leta 1498 so zabeležili, da so madžarski trgovci za splav beneškega blaga plačali dva guldna pristojbine.
Od trgovcev do vojske
Zaradi razvitega tovrstnega prometa na Dravi je bil Ptuj v 16. stoletju pomembno trgovsko mesto, »ki se je po svoji vlogi lahko primerjalo z enako razvitim Beljakom«, piše Vuk. Maribor je imel namreč v tistem obdobju še manj pomembno rečno pristanišče. Po Dravi so potovali tudi vojaštvo in orožje med turškimi vpadi in pohodi Napoleonove vojske.
V 19. in 20. stoletju je postalo flosarsko pristanišče v Mariboru pomembnejše od ptujskega, kar je pripomoglo k hitrejšemu razcvetu tega mesta, ugotavlja etnolog Vuk.
Judi preprodajali les
O omenjeni temi je leta 1968 pisal geograf in novinar Drago Feletar v knjigi Iz zgodovine Medžimurja (Iz povjesti Medžimurja). Med drugim piše, da se je zlati vek izkoriščanja Drave začel šele v 19. stoletju, ko so začeli splavarji prevažati po hitri Dravi kakovosten les bora in jelke iz slovenskih in avstrijskih gozdov.
Pomembno tržišče za les je bila takrat Dolnja Dubrava. Imela je spretne trgovce in splavarje. Dolgo obdobje so bili tukajšnji trgovci uspešni posredniki pri preprodaji lesa v Vojvodino in na Madžarsko. Posebno pomembni posredniki pri tem so bili spretni trgovci judovskega rodu. V Dolnji Dubravi sta bili to družini Hiršler in Ujlaki. Okrog leta 1830 sta ustanovili delniško družbo, ki je razpredla razvejeno trgovanje z lesom na Hrvaškem, v Slavoniji, na Madžarskem, v Vojvodini in Bosni.
Omenjena družba je imela svoja predstavništva na območjih, bogatih z gozdovi, in sicer pri nas v Dravogradu, Vuzenici, Ožboltu, Mežici ter ponekod na Pohorju. Na nekaterih omenjenih območjih je imela ta hrvaška družba celo svoje gozdove.
Rečne elektrarne in mostovi so ovirali splavarjenje
Les, ki so ga spuščali po strminah Pohorja in Kobanskega v Dravo, so zložili na posebno grajene splave. Naši splavarji so ga tovorili po reki do Dolnje Dubrave in ga tam preložili na tamkajšnje splave, nato so dolnjedubravski splavarji prepeljali les v Dolnji Milanovac, Osijek, Novi Sad, Veliki Bečkerek (Zrenjanin), Beograd, Pančevo, Smederevo, Dubravico. Včasih so se podali celo v Romunijo. Potem ko je Ptuj postal v 19. in 20. stoletju le občasno pristanišče, so se splavarske ekipe menjavale v glavnem v Mariboru, kjer so se ti ljudje oskrbeli za pot s hrano, se razveselili v pristaniških gostilnah in včasih tam tudi prespali. Ptuj je postal le tranzitni kraj, »ki je omogočal pristanek splavov, če so se splavarji zaradi vremenskih, časovnih in drugih razmer tako odločili«, je ugotovil Vuk. Splavarji so se ustavili tudi, če je bilo v Dravi premalo vode proti Ormožu in Varaždinu.
Velika ovira zanje so bile porajajoče se rečne elektrarne. Na Fali so jo začeli graditi leta 1913. A še pred tem so jim delali preglavice mostovi. Vuk navaja, da je bil dravski most na Ptuju nevarna ovira. Med lesenimi podporniki mostu je bilo treba speljati neke vrste slalom, kar se premalo spretnim flosarjem včasih ni posrečilo. Zaradi neljubega trka pod mostom so si nakopali zamudno delo s popravilom plovila, poleg tega so morali po reki loviti razsut tovor. Po opravljenem delu so bili utrujeni, potrebni počitka. A se niso takoj napotili spat. Najprej so zavili v gostilno Beli križ, je ohranil spomin na tiste čase nekdanji splavar Ivan Verboten.
Nevaren pontonski most
V Slovenskem gospodarju, ki je izšel 14. oktobra 1926, je pisalo o nenavadni splavarski nesreči blizu Ptuja. Vojska je imela v bližini Markovcev vojaške vaje. Čez Dravo so vojaki položili pontonski most, a o tem niso obvestili splavarjev. Časopis je pisal: »V soboto zjutraj je odpeljal iz Maribora proti Ptuju splav lesnega trgovca iz Dravske doline. (...) Pred pontonskim mostom je ovinek in splavarji so opazili nevarnost, ko se ni bilo mogoče več izogniti. Splav se je zaletel v sredino mosta s tako silo, da je iztrgal štiri pontone in eden je celo padel na splav.«
Hlodovina, ki so jo vozili, je odplavala po Dravi. »Pet minut predno je trčil splav ob most, je korakalo prek nekaj sto vojakov, ki imajo tamkaj vaje,« je poročal Slovenski gospodar.
Na Dravi je bilo v tistem obdobju pri Ormožu in Središču precej rečnih mlinov. Ob opisani nesreči je bil brod znatno poškodovan in flosarji so mline obšli z veliko napora. Če bi trčili ob mlin, bi bilo v nevarnosti vseh šest članov posadke.
Škodoželjni flosar prerezal vrvi
Slovenski gospodar je leta 1876 opisal primer neobičajne kraje. Bilo je zvečer proti koncu oktobra, ko so se pripeljali trije flosi po Dravi v Ormož. Prevažali so les. Ustavili so v tem kraju in splave privezali z novimi vrvmi (vožjem) za pristaniške sohe. Na brodovih so legli spat in pozno ponoči se tam znajde neki tuji flosar s škodoželjnimi nameni. Prerezal je nove vrvi in se z njimi izgubil v noč. Kmalu zatem so se začeli flosi sami premikati navzdol po reki. Blizu Ormoža so se silovito zarinili v rečni mlin.
Okradeni flosarji so imeli ob tej priložnosti veliko napornega dela. Tat je ponoči spravil ukradene vrvi na podstrešje enega izmed bližnjih rečnih mlinov. Ko se je vrnil ponje, so ga odkrili.
Pošteno so se morali boriti za svoj kos kruha
Splavarji so morali biti izjemno iznajdljivi, spretni, močni. Bili so simbol možatosti in poguma. Pisatelj Anton Ingolič jih je upodobil v romanu Na splavih, ki je izšel 1940, 30. leta 20. stoletja je namreč Ingolič preživljal na Ptuju. Bil je profesor na tamkajšnji gimnaziji in se je pogosto ustavljal ob reki ter opazoval spretnost tovrstnih rečnih popotnikov. Leta 1937 je s flosarji odpotoval po reki navzdol. Sledili so njegove časopisne reportaže in roman.
