KRANJ – »Ko zazvoni telefon, nikoli ne veš, kdo je na drugi strani in kaj ti bo povedal. Lahko da bo pomota, lahko da bo kdo hotel zgolj malce pokramljati, ali pa bo razlog, zaradi katerega kličejo, tragičen.« Takole začneta zgodbo o svojem delu sogovornici, ki se javljata tistim klicateljem, ki nekje na Gorenjskem vtipkajo ali – redkeje sicer, a tudi to se še dandanes dogaja – zavrtijo številko 112.
11. 2. – 112
Pogovarjamo se v kranjskem centru za obveščanje, ki ima prostore nad gasilskim domom. Tja smo se odpravil, ker nas je zanimalo, kakšni sta podobi za mirnima ženskima glasovoma, ki se med večinoma moškimi sodelavci javljata na številko 112, a tudi zato, ker je v ponedeljek mednarodni dan enotne evropske številke za klic v sili. Če ponedeljkov datum zapišemo zgolj s številkami, je hitro jasno, zakaj je Evropska komisija pred petimi leti med vsemi dnevi v letu za praznični dan izbrala ravno 11. februar.
Sedem let je že Bojana Begović, ki ji beseda hitro in gladko teče, operaterka v kranjskem centru za obveščanje. »Sila pridna punca,« nam jo opišejo sodelavci. Klicev, ki jih je v teh let prejela in preusmerila do tistih, ki so klicatelju priskočili na pomoč, zlepa ne bi mogli prešteti. »Sprva sem le nadomeščala kolegico, ki dela kot pomočnica vodje centra. Nato pa so mi ponudili možnost, da bi postala operaterka na 112, kar je bil tisti čas za žensko sila nenavaden posel. Sprejela sem izziv in šla na nižje delovno mesto, kot bi ga lahko dobila ob svoji izobrazbi. A ni mi žal. Čeprav me je sprva nekoliko motil urnik, saj delamo po 12 ur, zdaj nikakor ne bi zamenjala službe.«
Vse sorte klici priletijo na 112, pojasni Bojana: »Kdaj je ves dan mirno, nato pa se ti lahko tik pred koncem izmene zgodijo tri intervencije naenkrat. Kot tudi drugje, kjer imajo opravka z dvigovanjem telefonov, imamo tudi mi redne klicatelje. Nekateri bi se pogovarjali o politiki, drugi o čem tretjem. Ko imamo čas, jih pač poslušamo.«
Med poplavami
Najbolj napeti dnevi so bili, se spominja Bojana, ko so septembra 2007 poplave najbolj prizadele Železnike. »Ravno tisto popoldne sem dežurala in bilo je noro, telefoni niso potihnili do večera. A šele ko sem po televiziji videla posnetke, sem si lahko predstavljala, kaj se pravzaprav dogaja tam. Spomnim se tudi, da smo dežurni operaterji hitro dobili dodatno pomoč in da smo službo tistega dne potegnili za več ur, poročilo pa smo lahko pripravili šele pozneje, toliko je bilo dogodkov.«
Klici na 112 dežujejo tudi, ko se v naseljenem kraju zgodi nesreča ali kaj podobnega, pri čemer bi prišla prav pomoč gasilcev ali reševalcev. »Takrat se klici kar vrstijo. Čeprav lahko sklepamo, da vsi kličejo zaradi istega dogodka, je treba vsak telefon dvigniti, saj nikoli ne veš, če se je vmes zgodilo še kaj drugega.«
A enega od nešteto klicev, ki jih je sprejela med dežuranjem na 112, se Bojana še kako spominja. Z nasmehom na obrazu pove: »Nekoč nas je iz Bohinja klical gospod, ki je javil, da ga je ravno preletel neznani leteči predmet. Vprašala sem ga, kakšen je bil. Pa je rekel, da je hitro letel tja proti Primorski in da to zagotovo ni bil ne helikopter ne avion. No, še to je dodal čisto resno, naj obvestim operaterje na Primorskem, da bodo vedeli, kaj se jim bliža.«
Ko pomisliš na svojo družino
Bojana, ki ji pritrdi njena sodelavka Renata Marin, pravi, da spomin najtežje zapustijo tisti klici, ki opisujejo, da se je nesreča zgodila otrokom, dojenčkom...»Takrat vedno najprej pomisliš na svojo družino,« pojasni Renata. Dolga leta je delala v administraciji na upravi za obrambo, nato pa jo je, nekaj let pred upokojitvijo, pot zanesla na področje zaščite in reševanja. Pristala je sredi akcije, saj se na s telefoni in računalniškimi zasloni obdanem delovnem mestu zadeve odvijajo tukaj in zdaj in jih je tudi treba čim prej rešiti. »Renata je naredila ogromen korak, da se je pri svojih letih in s pisarniškimi izkušnjami spopadla z vso tehniko, ki jo premore regijski center za obveščanje, z vsemi aplikacijami, z učenjem o naših sistemih in še čim. Visoko motivirana je in odločena, da bo pomagala pri reševanju življenj! Hrabra, pogumna, pridna gospa,« jo pohvali Jernej Hudohmet, vodja kranjske izpostave Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje.
Renata, ki prihaja iz Tržiča, pa kar nekoliko skromno pojasni, da jo je poklicna pot malce nepričakovano ponesla med glasno brneče gorenjske telefone: »In se je bilo treba navaditi. Prišla sem na popolnoma neznan teren, saj se s številko 112 in ljudmi, ki se oglašajo na tej strani, po navadi niti ne ukvarjaš, razen ko to številko sam potrebuješ. Navaditi sem se morala na tehniko in na nove izraze, kar je bilo, vsaj sprva, zelo težko. Zdaj, po dveh letih, pa že utečeno opravljam svoje delo.«
Prihod v gorenjski center za obveščanje je bil za Renato, jasno, težak predvsem zaradi stresa, ki ga prinaša poslušanje ljudi, ki so videli ali doživeli kaj hudega. »Nekateri, ki kličejo na pomoč, so glede na trenutke, ki jih doživljajo, neverjetno mirni in povedo kaj, kdaj in kje se je zgodilo. Spet drugim pa misli pod stresom drugače tečejo in jih je treba sprva umiriti, da od njih lahko izvemo, kaj se je pravzaprav zgodilo.«
Renata in Bojana opravljata delo, med katerim lahko doživiš z grozo prežete trenutke, ki jih zlepa ne izbrišeš iz spomina. »Trudim se, da klici ostanejo tukaj, ko zaprem vrata službe,« pove Bojana. Renata pa doda: »Vedno, ko se vse dobro izteče, si lahko ponosen nase in na vse, ki so sodelovali pri reševanju. Takrat greš domov z občutkom, da si bil koristen in si nekomu zelo pomagal.«
V Sloveniji od leta 1997
Pred 22 leti je ministrski svet Evropske unije odločil, da bo 112 postala enotna številka za klic v sili. Po podatkih uprave za zaščito in reševanje je to številko mogoče klicati v vseh 27 državah članicah Evropske unije in v večini drugih evropskih držav, tudi na Hrvaškem, Kosovu, v Makedoniji in v nekaterih delih Rusije. V Sloveniji je številka 112 namenjena klicem v sili vse od leta 1997.
