Že dolgo velja, da je svet globalna vas, kjer kolikor toliko izkušenega popotnika stežka kaj zelo preseneti. Saj veste, skoraj povsod vsaj drobijo angleško, v vseh gostilnah sveta se posluša praktično ista glasba, v kateri koli državi na vsakem vogalu najdeš kitajsko restavracijo in kebab, po vsem planetu srečujemo množice športnih zanesenjakov, ki navijajo za svoje klube oziroma reprezentance.
Nič drugače ni na Švedskem, kjer spremljam slovenske hokejiste v boju za obstanek v elitni diviziji svetovnega hokeja. Stockholm je metropola v polnem pomenu besede. Prestolnica, ki zagotavlja kakovostno življenje prebivalcev in poteši zvedavost slehernega popotnika. Ker pa sem iz Slovenije, moram malce pojamrati. Pa ne zaradi hinavsko mrzlega vetra z Baltika.
Zavidam Švedom, ker imajo urejeno socialno državo, ki ponuja svetlo prihodnost. Lepo je videti, da na ulicah skorajda ni beračev, čeprav gre tudi za deželo številnih priseljencev. Ljudje, mladi in stari, so sproščeni, nasmejani. Njihova sedanjost je stabilna, imajo perspektivo, kar prispeva k motiviranosti in ustvarjalnosti samozavestnih ljudi. Svoje blagostanje so gradili stoletja in ni ga plenilca, ki bi jim v dveh desetletjih zrušil vse, kar se zrušiti da.
Švedi nočejo biti svetilnik za druge, ne domišljajo si, da bi skupno klatili zvezde z neba. Svetlolasi Skandinavci se preprosto brigajo zase in delajo za to, da jim je v življenju dobro. So prijazni in dostopni, dokler upoštevaš njihova pravila igre. Naklonjenosti tujih novinarjev ne pridobivajo z brezplačno uporabo interneta ali zastonjskimi kavami in sokovi. Vse dosledno zasoljeno zaračunajo. Saj smo tukaj zaradi posla, kajne?
Vse drugo je stvar okusa in osebnega dojemanja sveta. Mit o bujnih in voljnih švedskih blondinkah bi v prvi vrsti izkoristil za slovenski turizem. Povabil bi jih, da nam z obiskom na sončni strani Alp pomagajo pregnati zagrenjenost in navidezno brezizhodno stanje. Mi pa bi jim ponudili poceni uživanje, ker to res premoremo. Tudi klatenje zvezd, če je treba.
