LJUBLJANA, DOBOVA – Vsako leto znova ali, natanko tako, celo dvakrat na leto se predstavniki treh občinskih združenj z vladno pogajalsko skupino, ki jo praviloma vodi finančni minister, poskušajo uskladiti o novi višini povprečnine. Da iz leta v leto ponavljajoča se butalska pogajanja pač ne morejo biti in niso primeren sistemski ukrep (podlaga) za zagotovitev primernega financiranja slovenske lokalne samouprave, že dlje opozarja tudi računsko sodišče. Predsednik najvišjega organa kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe v Republiki Sloveniji Tomaž Vesel je zelo jasen: prav zapletena formula izračunavanja povprečnine, ki še vedno pomeni ključni del financiranja slovenskih občin, nam pove, kako »sistemsko popolnoma neprimerno« je pri nas urejeno to področje. In da se naša oblast temu, da bi razmere sistemsko izboljšala, izogiba kot hudič križu.
Ministrova širokogrudnost
Rešitev za posamezno leto namreč ne more biti (ne bi smela biti!) odvisna zgolj od trenutne »radodarnosti« vsakokratnega finančnega ministra, češ 536 evrov povprečnine vam sicer tokrat res nisem pripravljen ponuditi, vam pa zato ponujam 524 ali celo 525 evrov, če pa moje ponudbe ne boste sprejeli, vam bom pač za kazen namenil zgolj 522 evrov. Kakšna država pa je to?
Predstavniki občinskih združenj (Združenja občin Slovenije, Združenja mestnih občin Slovenije in Skupnosti občin Slovenije) so zato na obproračunskih pogajanjih v Dobovi (medtem so poslanke in poslanci v državnem zboru, ker je tako hotela vlada, resda že hiteli obravnavati predloga proračunov za leti 2016 in 2017) odločno zavrnili sklenitev dogovora za leto 2016 o zanje (za občine!) nesprejemljivih povprečninah, ki jim jih je ponujala izvršilna veja oblasti. Vlada se je nazadnje – enostransko, kaj pa drugega – zato preprosto odločila, da bo v predlogu zakona o izvrševanju proračunov za naslednji dve leti ohranila kar dozdajšnjo višino povprečnine, da bo ta še naprej 522 evrov. Finančni minister dr. Dušan Mramor je sicer najprej predstavnikom občin še dopovedoval, da povprečnina nikakor ne bi mogla biti višja od 524 evrov, potem pa jim je kot domnevno zadnji dokaz svoje prislovične širokogrudnosti pojasnil, da bi lahko sicer še nekoliko popustil, vendar le do 525 evrov. S tem bi po mnenju vlade občinam menda omogočali povsem zadovoljivo financiranje njihove porabe in še vedno nemoteno uresničevanje vseh nalog, ki so jih na podlagi zakonov in predpisov dolžne zagotoviti svojim občanom. No, občine pa so sočasno vladi poskušale dopovedati, da bi v prihodnjem letu nujno potrebovale najmanj 536 evrov povprečnine. In dogovor je padel v vodo.
Odziv Cerarjeve vlade in še posebno ministra Mramorja v njenem imenu, menijo predstavniki treh občinskih združenj, je žal le še en dokaz več, da je njun odnos do občin vzvišen, diskriminatoren ali pišmevuhovski. Zakaj? Ker je vsem, torej zagotovo tudi vladi, jasno, da stroški občin še kar naraščajo, hkrati pa državna oblast občinam – te morajo, ne glede na to, ali imajo dovolj denarja ali ne, zagotavljati denar za vzdrževanje in, denimo, čiščenje cest, za otroške vrtce in vse druge nujne izdatke – na eni strani omejuje povprečnino, na drugi pa znižuje naložbene transferje. Da o zagatah tistih občin, zlasti obmejnih, ki imajo v zadnjem času tudi še dodatne stroške zaradi sprejemanja migrantov in beguncev, niti ne govorimo. Minister Mramor je, kajpak, drugačnega mnenja: poudaril je, da je vlada poleg povprečnine pri tako imenovanih povratnih sredstvih in naložbenih transferjih občinam ponujala tudi ničodstotno obrestno mero, denar pa naj bi občine državi tako ali tako lahko vračale šele po sedmih ali celo desetih letih. Ko bo Slovenijo že vodila neka druga vlada, ja. Mramor sicer resda tudi pravi, da vlada namerava storiti še več oziroma bo storila vse, kar bo v njeni moči, zato, da bi v interesu občin, ki bodo črpala sredstva, čim bolj zmanjšala administrativne (birokratske) ovire. Kolikor bo pač to mogoče. Ko bo. Če bo?
Pogajanja niso sistemska rešitev
O, ja, neuspešnega usklajevanja vladne (Mramorjeve) pogajalske skupine s predstavniki treh občinskih združenj v Dobovi se je sicer nadvse dobronamerno udeležil tudi predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel, ki pa je lahko le vnovič ugotovil, da se o povprečnini ne bi smeli spet in spet pogajati, kaj šele pogajati v skladu z, če tako rečemo, načelom Če ne boste zadovoljni z malo več, vam bomo pa dali malo manj. Višina povprečnine, je poudaril, bi morala biti posledica natančno vnaprej določenih meril, saj je še kako sporno določanje povprečnine glede na dolžino lokalnih cest ali, denimo, na starostno strukturo prebivalcev občin ter še nekaterih drugih parametrov, za katere vemo, da preprosto niso realni: »Saj natančno vemo, kakšno je stanje in kje so največji problemi lokalne samouprave. Potrebovali bi samo še ustrezen odziv tistih, ki so v naši državi pristojni za reševanje teh problemov.« To pa je res. Če vemo, kakšno so razmere in kje so največji problemi lokalne samouprave, zakaj pristojni teh končno le ne poskusijo sistemsko rešiti.
