LJUBLJANA – O ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju se zadnje časa veliko govori. Naj spomnimo: v soboto je predsednik Sindikata policistov Slovenije Zoran Petrovič na družabnem omrežju objavil sporočilo, v katerem, kot piše, razkriva neresničnosti besed ministra Koprivnikarja
.
V času pogajanj s sindikati javnega sektorja je bil Koprivnikar nenehno v prvih bojnih vrstah, bolj kot s podpisom sporazuma s sindikati pa se je v spomin nesindikalistov zapisal s tedaj izrečenima izjavama.
Junija smo bili razsipni, novembra pa nič več
Pustimo podrobnosti, kako je minister v slabih nekaj mesecih spremenil na analizah utemeljena stališča: če je analiza gibanja plač v javnem sektorju še junija letos pokazala, da se je Slovenija na gospodarsko krizo na tem področju odzvala relativno pozno in da smo z vidika plač v javnem sektorju druga najbolj razsipna država v EU, kar je minister junija letos izjavljal za medije, je omenjene ugotovitve novembra že pozabil.
Ko je javni sektor gonilo razvoja ...
Ob podpisu okoli 150 milijonov evrov težkega dogovora o plačah v javnem sektorju pa si je Koprivnikar privoščil kar dve izjavi, ki bi lahko zaslužili oznako »cvetki«.
Prva je, da je gospodarsko rast treba deliti z vsemi, kar je izjava, ki se posmehuje večjemu delu tistih, ki so zaposleni v gospodarstvu. Tistih, ki so v letih finančne krize pretrpeli najhujše reze: finančne in tudi drugačne. Ki gospodarske rasti, s katero se rada hvali vlada, ne čutijo na bančnem računu. Tistih, ki se ob sadovih svojega dela v obliki višje plače ali ostalih bonitet tudi v času gospodarske rasti lahko obrišejo pod nosom. Da ne omenjamo tistih, ki delajo v gospodarstvu in si ne morejo privoščiti niti bolniške odsotnosti, plačevanja prispevkov za socialno varnost ali so zanje regresi, božičnice in 30 dni dolg plačani letni dopust le znanstvena fantastika.
Druga izjava, ob kateri je, milo rečeno, mogoče privzdigniti obrv, je ministrovo prepričanje o gonilni sili v gospodarstvu. Ob podpisu je namreč minister po poročanju portala 24ur.com dejal: »Javni sektor je gonilo razvoja vsake države.«
Pa poglejmo, kaj pravijo strokovne definicije javnega sektorja, ki se jih učijo študentje na fakultetah.
Definicije javnega sektorja so sicer različne, na splošno pa bi »javni sektor opredelili kot zbir vseh javnih organizacij, ki opravljajo družbene in gospodarske javne, pri čemer gre za dejavnosti, ki delujejo po netržnih načelih, kar se kaže predvsem v njihovem proračunskem financiranju. Javni sektor obstaja zato, da bi se zadovoljile tiste potrebe skupnosti in posameznikov, ki jih tržni mehanizmi ne morejo zagotoviti.« Vsaj tako se glasi povzetek definicije javne uprave, ki sta ga zapisala bivša ministrica Zdenka Setnikar Cankar in Primoža Pevcina v delu Razumen in razumljen javni sektor v Sloveniji (2012) in ga v diplomski nalogi iz leta 2014 navaja Tadeja Vindiš. Tudi drugje je le težko zaslediti definicijo javnega sektorja, po kateri bi bil ta razumljen kot gonilo razvoja vsake države.
O polnih trgovskih centrih
O javnem sektorju kot gonilu države Koprivnikar ni pisal v zapisu na facebooku ob letošnjem prazniku dela, v katerem želi poudariti, da razmere v Sloveniji niso tako slabe. V zapisu piše o ohranjanju številnih pravic delavcev, da je Slovenija v številnih nišah v svetovnem vrhu, »številni podjetniki so vrhunsko uspešni, pošteni do svojih sodelavcev in pred novimi razvojnimi izzivi, za katere bodo potrebovali še več pridnih in pametnih sodelavcev. Ne razmišljajo o subvencijah, ampak terjajo urejeno okolje, da bodo lahko delali, ustvarjali, zaslužili in nagradili sodelavce ...« O javnem sektorju niti besede.
Ob koncu pa še: »/.../ Lahko bi še in še našteval, da nismo tako slabi in da nam gre na bolje – želim pa samo opozoriti, da, kljub temu da je številnim še vedno zelo težko, ni vse tako črno – poglejmo v trgovske centre, na ceste, prihranke, ki rastejo ... «
Policijska kontrola: Imam čuden občutek ...
No, kakor koli si je minister že prilagodil definicijo javnega sektorja, pa je v svoje ministrsko delo vnesel dodaten element. Občutke. Potem ko ga je v soboto ponoči ustavila policijska patrulja in preverila njegove dokumente, se zdaj minister javno in na družabnem omrežju sprašuje o policijskih postopkih, v kar vmešava občutke.
Minister Koprivnikar je namreč na facebooku med drugim zapisal: »Potem pa sem imel na poti domov po drugi uri zjutraj zanimivo novo izkušnjo, ko so me ustavili policisti tako, da so na popolnoma prazni stanski cesti pripeljali za mano s prižganimi modrimi lučmi ... Korekten postopek, preverjanje dokumentov, alkotest ... nobenih problemov ... pa vendar imam čuden občutek, ker nisem storil nič narobe, s čimer bi pritegnil pozornost. No, ja, občutki so varljiva zadeva, sam bom pa v prihodnje še toliko bolj pozoren, da se bom pri svojem delu držal dejstev in zaupani položaj vedno uporabljal za skupno dobro in ne parcialne ali, Bog ne daj, osebne interese.«
»/.../ imam čuden občutek, ker nisem storil nič narobe, s čimer bi pritegnil pozornost.« Ob prebiranju ministrovega zapisa se je težko otresti občutka, da želi posredno namigniti, da je bil žrtev 'šikaniranja', da so ga v času stavke policistov in pogajanj možje v modrem ustavili brez razloga in z namenom ...
Koliko Slovencev, ki niso nič zagrešili, ustavijo policisti?
Minister Koprivnikar pa očitno ob tem ne pomisli, koliko slovenskih voznikov podnevi in ponoči policisti ustavijo in preverjajo njihove dokumente ter psihofizične sposobnosti za vožnjo. Kljub temu da niso ničesar zagrešili. In nikogar ne zanima, kako se ob tem počutijo navadni državljani. Odgovor, ki ga bodo v primeru spraševanja prejeli, se bo tako in tako glasil, da policisti pač opravljajo svoje delo. Odgovora na vprašanje, zakaj Koprivnikar ob svoji izkušnji pušča prostor 'občutkom', pa na tem mestu zagotovo ne bomo našli.
Morda pa lahko minister Koprivnikar konkretno številko, koliko nadzorov v prometu so policisti opravili ta konec tedna, pridobi kar na pogajanjih s policijskim sindikatom ...
