Slovenci smo pleme kar hudih norcev. Eden je smučal z Mount Everesta, drugi, ki plava, pravi, da ni reke, ki bi bila zanj predolga, tretji je večkrat najhitreje na biciklu prevozil Ameriko, četrti je bil tako hiter in dober kar s tekom v športnih copatah, peti je s krhkim letalom dvakrat obletel zemeljsko kroglo, eden se bo dal po bolj poceni varianti izstreliti v vesolje za svoj, ne davkoplačevalski račun. Vsaj napovedoval je tako, dokler ni doživel hladnega tuša pri bankirjih na krilih krize. Močni smo tudi v materialni, gmotni ustvarjalnosti, kaj konkretnega narediti. Na primer speči največji hlebec kruha. A se je sfižilo, so v peči premalo podkurili.
Ni torej nenavadno, da imajo manjše nore ideje tudi ljudje z manj domišljije ali vsaj z manj možnostmi. Ena takih, cenejših nenavadnosti sta smučanje in plavanje v morju v enem dnevu. Pa ne za novo leto, ampak sredi julija ali avgusta. Če nekoliko umirimo konje, ni v bistvu skoraj nič lažjega. Samo znanje smučanja in plavanja je nekako obvezno. Takole nekako gre.
Ob pol šestih zjutraj se odpravite iz Ljubljane proti ledeniku Mölltal v Avstriji (iz Ljubljane 186 kilometrov), pred osmo ste na tamkajšnji postaji, od koder strmo v hrib in skozi predor pelje vlakec, naprej pa gondola in še dlje šestsedežnica. Do ledenika je s to mašinerijo in z vso kramo na sebi in s seboj pol ure, vrh bolj ali manj zamrznjene proge je skoraj 3100 metrov nad morjem, reaktivci in njihove sledi so čudno blizu, okrog in okrog pa v nedogled osupljivi venec gora.
Vse je lepo, dokler preveč ne kaplja in curlja. Poženete se v globino, zjutraj, če je bila noč jasna, je vse še kar ledeno, zrak ni v kakšnem večjem minusu. Pomladanski smučarski kombinezon in čelada, pozneje, ko se vse zmehča, se nekateri, bolj za šalo kot zares, vozijo kar v kopalkah in seveda še vedno tudi pancerjih in s čelado. Je videti odpuljeno, a tudi gre za to, da bi bilo tako videti. Poleti na ledeniku ni prav veliko smučarjev, avgusta manjkajo predvsem tekmovalci, ki tu sicer vadijo tudi poleti, ker drugje na severni zemeljski polobli v tem času pač ni veliko krajev, kjer bi bilo za silo snega.
S plus 3100 metrov ledenika na minus 20 metrov morja
Ni tudi tistih bolj kot ne nesrečnih otrok, ki jih preveč ambiciozni starši sicer precejšen del leta drilajo, da bi postali svetovni in olimpijski prvaki. Zgodi se vam lahko torej, da ste v tem ali onem trenutku ali minuti edini smučar na eni ali drugi progi, ki peljeta tja dol do začetka sedežnice. Vaš je ves ledenik. Dokler ne začne jokati na vseh koncih in krajih.Več kot dve do tri ure proga v povprečju ne zdrži. Ravno prav, da ste nekje do 13. ure v dolini, preoblečeni v poletje greste kam pojest original dunajskega ali kaj bolj sofisticiranega, potem pa tri ure in še malo ne pretirano pohojen gas do Tržaškega zaliva in njegovih manjših zatokov, na primer Piranskega zaliva.
Še pred peto odvežete barko, se odpeljete pod Bele stene pri Izoli, kjer je voda preverjeno čista skoraj tako kot pred sto leti, bumf v morje, lahko kar v kopalkah, v katerih ste smučali, prigrizek, nato pa v maestralu, ki umira, v provo in na jadra nazaj na privez. Morskih variant je še nekaj. Da recimo preprosto zlezete v morje, se ohladite, odplavate eno ali dve.
Opisano turo smo ne tako davno naredili z Američanom Williamom, ki ima seveda tudi priimek. Amer ni mogel priti k sebi in od sebe. Sicer ni dobro vedel, kje in kam vse smo ga vlekli, Evropa je za njih (tudi mi ne vemo, ali je L. A. na vzhodni ali zahodni obali Amerike) en sam kos plus London ter Pariz, morda še Roma z Benetkami v enem kosu, kjer kupujejo neumnosti njihove ženske. A Slovenijo si je le nekako zapomnil, čeprav ne tudi zemljepisno umestil, nalimal v google. Nora dežela, crazy land. Druga reč, ki je bila Willu pri nas najbolj všeč, so bili gorenjski, blejski nageljni.
Se strinjam. Z odstavkom o nori deželi, raje kot nageljne pa imam kamelije. Kaj pa bi ameriški prijatelj šele rekel, če bi se po izletu pod nebo še potopil na dno morja. Tudi to so že naredili slovenski posebneži, ki so smučarji in potapljači. S plus 3100 metrov ledenika na minus 20 metrov morja. Ni kakšna globočina. A globlje se v našem lavorčku slanice žal skoraj ne da. Samo tri odstotke globin namreč presega 25 metrov. Druga pesem je, če tem nekaj sežnjev vode prišteješ tiste tri kilometre v na koncu ledeni hrib.
Podvodni Triglav pred Piranom Najbolj znano globlje podvodno območje slovenskega morja je kar obsežna morska kotanja pred Piranom, približno 300 metrov severozahodno od rta Madona, z največjo izmerjeno globino 38,4 metra, imenovano tudi podvodni Triglav. Ta točka je od leta 2000 označena z 2500 kilogramov težko betonsko piramido, na kateri je pritrjena kovinska ploščica z napisom Najgloblja točka slovenskega morja in narisan slovenski grb s Triglavom. Ta je, logično, obrnjen na glavo. Zaradi tako delikatne lege nacionalnega simbola ni začuda protestirala še nobena slovenska politična opcija. Morda tudi zato ne, ker se potapljamo z glavo navzdol. |
