Morda smo ravno zaradi tega, ker se normalen mlad človek šole vse bolj poredko veseli na način, ki je všeč šolskim in drugim oblastem, letos v medijih videli, slišali in brali manj prispevkov in izjav o neizmernih radostih šolanja. Pravzaprav so nam kazali samo prvošolčke z rumenimi ruticami, to so malčki na poti k učlovečenju, ki so jih v vrtcih napitali, da je šola nekaj, česar se moraš veseliti veliko bolj kot palačink s češpljevo marmelado. In potem iz tega paketa slišimo, da se otrok šole raduje tako zelo, da bi kar umrl. Čeprav ne ve o ničemer nič, svet je enačba s tisoči neznank, ki se ga dotikajo posamično in množično. On pa premore samo radovednost in zaupljivost. Če bi, recimo, malčke prepričevali, naj se veselijo odhoda v Dachau, bi se tudi.
Šele izkušnja nam da možnost presoje. Nekakšno naravno šolanje. Seveda so znanstveniki med pedagogi in šolmoštri med znanstveniki kot mravljice pridno izbrskali skoraj vse, kar gre mulariji v šoli najbolj na živce in naprej. Najlepše, kar so pogruntali, je, da je odpor do šole ena redkih človekovih stalnic. Trava da je zelena. Ne vem pa, zakaj nas potem silijo v to veselje. Skratka, šolofobija, strah pred šolo, bi rekli po domače. Ta da se sprevrže tudi v fizično trpljenje, glavobol, bolečino v trebuhu, celo v težave s srcem. Navajajo milijon razlogov, najbolj eksotičen je morda tisti, ki trdi, da nam je neprijetno sesti na šolsko straniščno školjko. Nedvomno nam šola da prenekatero orodje, ki ga potrebujemo v življenju. Šolajo se navsezadnje tudi živali in pri tem nimajo težav. Vendar se človek ne uči samo, kako bo prišel do hrane. Ker je žival s civilizacijo, si je zastavil drugačne cilje kot kakšna miška v Nukovi knjižnici. Morda je tega preveč, v končni posledici tudi veliko zelo krutega in nepotrebnega. Da o šolskem okolju niti ne govorim. Učiti nas bi morali inteligentni stroji, ne učitelji. Bi bilo več veselja. Bi pa rekel, da gre šola bolj kot učencem na jetra učiteljem.
Najhuje, kar se mi lahko sanja, je, da moram še enkrat popraviti matematiko s cveka na dvojko. Potem se mi v sanjah sanja, da so to samo sanje, treba se je samo zbuditi in vse bo okej. Ko se v sanjah zbudim, se mi še vedno sanja, da niso sanje, da je resnica. Še enkrat se moram od odsanjati. Upam, da se mi sčasoma ne bo treba trikrat. Kar jeba.
Sicer pa so te dni sklenili, da se v Dolu pri Ljubljani, kjer nimajo vrtca, tudi to je šola, odraščanje ne sme dogajati v župnišču, ki ga je župnik Alojz Grebenc velikodušno ponudil slovenstvu in pri tem privolil tudi v to, da otrok s sten ne bo nadziral na križu trpeči Kristus. Ga bodo dajali dol. Jok, šola je šola, župnišče pa župnišče, so rekle stroge šolske oblasti. Župnišče bo vrtec šele takrat, ko bo podpisanih nekaj papirjev. Če ne bi hodil v šolo, se taki butalščini ne bi neizmerno čudil. Bil bi nevedno srečen. Najbolj srečen pa je po mojem Jezus, ki mu ni treba viseti na steni. V šoli. Čeprav je bil po legendi učitelj. A popoln amater.
Marijan A. Bauer
