DAN NA DAN

Jezus je bil amater

Objavljeno 02. september 2010 19.34 | Posodobljeno 02. september 2010 19.34 | Piše: Novice
Ključne besede: bauer

Jok, šola je šola, župnišče pa župnišče, so rekle stroge šolske oblasti

Marijan A. Bauer
S septembrom se je začela šola, odprla so se šolska vrata, kot se reče poetično. Ker so ta svet, ta država in ta naša življenja v krizi, le kdaj niso, saj je kriza samo predah med dvema krizama, so se seveda takoj začele razprave, zakaj je treba mularijo vleči v učilne zidane (tudi poetika) tako rekoč z voli oziroma riniti z buldožerji, ker so voli samo še v zooloških vrtovih. Vse okoli šolstva je torej ena sama starodavnost, bumbarji še vedno mislijo, da se morajo otroci, najstniki, študenti šole veseliti. Spominjam se, da so nas k temu veselju nekoč priganjali celo s tedaj najvišjo avtoriteto, maršalom Titom, ki da je imel v šoli same petice. V resnici je imel skoraj same šuse, rad pa je bil reditelj. To pa zato, da je lahko špecal sošolce. A tega o Josipu nas v šoli niso učili, no, špecanja pa, ker da je državotvorno.


Morda smo ravno zaradi tega, ker se normalen mlad človek šole vse bolj poredko veseli na način, ki je všeč šolskim in drugim oblastem, letos v medijih videli, slišali in brali manj prispevkov in izjav o neizmernih radostih šolanja. Pravzaprav so nam kazali samo prvošolčke z rumenimi ruticami, to so malčki na poti k učlovečenju, ki so jih v vrtcih napitali, da je šola nekaj, česar se moraš veseliti veliko bolj kot palačink s češpljevo marmelado. In potem iz tega paketa slišimo, da se otrok šole raduje tako zelo, da bi kar umrl. Čeprav ne ve o ničemer nič, svet je enačba s tisoči neznank, ki se ga dotikajo posamično in množično. On pa premore samo radovednost in zaupljivost. Če bi, recimo, malčke prepričevali, naj se veselijo odhoda v Dachau, bi se tudi.


Šele izkušnja nam da možnost presoje. Nekakšno naravno šolanje. Seveda so znanstveniki med pedagogi in šolmoštri med znanstveniki kot mravljice pridno izbrskali skoraj vse, kar gre mulariji v šoli najbolj na živce in naprej. Najlepše, kar so pogruntali, je, da je odpor do šole ena redkih človekovih stalnic. Trava da je zelena. Ne vem pa, zakaj nas potem silijo v to veselje. Skratka, šolofobija, strah pred šolo, bi rekli po domače. Ta da se sprevrže tudi v fizično trpljenje, glavobol, bolečino v trebuhu, celo v težave s srcem. Navajajo milijon razlogov, najbolj eksotičen je morda tisti, ki trdi, da nam je neprijetno sesti na šolsko straniščno školjko. Nedvomno nam šola da prenekatero orodje, ki ga potrebujemo v življenju. Šolajo se navsezadnje tudi živali in pri tem nimajo težav. Vendar se človek ne uči samo, kako bo prišel do hrane. Ker je žival s civilizacijo, si je zastavil drugačne cilje kot kakšna miška v Nukovi knjižnici. Morda je tega preveč, v končni posledici tudi veliko zelo krutega in nepotrebnega. Da o šolskem okolju niti ne govorim. Učiti nas bi morali inteligentni stroji, ne učitelji. Bi bilo več veselja. Bi pa rekel, da gre šola bolj kot učencem na jetra učiteljem.


Najhuje, kar se mi lahko sanja, je, da moram še enkrat popraviti matematiko s cveka na dvojko. Potem se mi v sanjah sanja, da so to samo sanje, treba se je samo zbuditi in vse bo okej. Ko se v sanjah zbudim, se mi še vedno sanja, da niso sanje, da je resnica. Še enkrat se moram od odsanjati. Upam, da se mi sčasoma ne bo treba trikrat. Kar jeba.


Sicer pa so te dni sklenili, da se v Dolu pri Ljubljani, kjer nimajo vrtca, tudi to je šola, odraščanje ne sme dogajati v župnišču, ki ga je župnik Alojz Grebenc velikodušno ponudil slovenstvu in pri tem privolil tudi v to, da otrok s sten ne bo nadziral na križu trpeči Kristus. Ga bodo dajali dol. Jok, šola je šola, župnišče pa župnišče, so rekle stroge šolske oblasti. Župnišče bo vrtec šele takrat, ko bo podpisanih nekaj papirjev. Če ne bi hodil v šolo, se taki butalščini ne bi neizmerno čudil. Bil bi nevedno srečen. Najbolj srečen pa je po mojem Jezus, ki mu ni treba viseti na steni. V šoli. Čeprav je bil po legendi učitelj. A popoln amater.

Marijan A. Bauer

Deli s prijatelji