KOČEVSKE POLJANE – Ko med polharji zakroži novica, da med nočnim obedovanjem polh z dreves dol meče žirove luščine, je to znamenje, da je napočil čas za polharijo, lovno sezono, ki je dovoljena od 1. oktobra do 30. novembra. Izpričana je že v 13. stoletju, prvi jo je podrobneje opisal polihistor Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju. Njegova podoba vraga, ki žene polhe past, je verjetno najpogosteje reproducirana od vseh upodobitev v Slavi vojvodine Kranjske.
Polharsko ljudstvo
Med obiskom Kočevskih Poljan smo pri Stanetu Kumlju, predsedniku društva Druščina polharjev POLH na Dolenjskem, izvedeli še nekaj nadvse zanimivega: »Polh je razširjen po vsej Sloveniji, lovimo ga pa le na Dolenjskem, v Beli krajini in na Notranjskem in v sosednjem Gorskem kotarju na Hrvaškem. Polharije ne poznajo prav nikjer drugje po svetu.« So pa polharili tudi nekdanji prebivalci Kočevske, nemški Kočevarji. Posamezni med njimi so se še po izselitvi (med drugo svetovno vojno) vračali prav na polhe. Niso pa tradicije prenesli na potomce, saj mladih Kočevarjev na polharijo ni več.
Polha lovijo zaradi mesa, njegova gurmanska priprava je razpeta med kulinarično umetnostjo in legendo. Kot v 16. stoletju poroča Paolo Santonino, je škof na potovanju, ko se je ustavil v Grahovem pri Tolminu, »sam hlastno snedel polha«. Najbolj imeniten je menda v golažu in rižoti, najboljši pa pečen v lastni masti. Polhova je zelo cenjena, prešla je tudi v ljudski pregovor, ki pravi: »Zalit kot polh!« Najbolj pa je polšja mast na glasu kot domače zdravilo.
»Če ima hrane v obilju in je fajn debel, lahko dobiš iz enega polha pol deci masti. Če je zelo lep, lahko tudi cel deci. Moraš pa že imeti srečo, da najdeš takega debeluha. Če pa se polhi še niso poredili, jih za deci masti ne bo zadosti niti sto,« zatrdi Kumelj. Ker lepo teče, ji često pravijo kar olje. Mast je samo po tem, da je živalskega izvora.
Letos se bo znova nateklo v posodice nekaj polšjega olja – po dveh letih, ko polhov ni bilo: »Če ni hrane, se polh sploh ne razmnožuje.«
Pri polhu je še vedno marsikaj slabo prepoznavno, zato skrivnostno. Na primer po čem te živalce vnaprej zaznajo, kako bo letina obrodila. Od nje je odvisno, ali se bodo polhi zgonili in imeli zarod: »Če je hrana, polh zelo hitro raste. Kapitalec, če je lep, tehta čez 35 dekagramov, tak ima gotovo deciliter masti. Cena decilitra na trgu je 50 evrov.«
Slavo polha raznašajo tudi znamenite kučme polhovke. A je ljudi, ki znajo kožice ustrojiti, vse manj, njihovo sešivanje pa je prav na robu izumrtja.
Meka polharske znanosti
Na Pogorelcu, kjer ima druščina svoj dom, že 16 let raziskujejo življenje polha. Raziskovalno breme vlečeta Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Andrej Hudoklin z novomeškega Zavoda RS za varstvo narave, druščina jima prispeva veliko prostovoljnega dela. S spremljanjem tetoviranih polhov na Pogorelcu so ugotovili najstarejšega, živel je rekordnih trinajst let.
Zaradi raziskovalnih rezultatov iz spremljanja polhovih navad obiskujejo kočo na Pogorelcu biologi z vsega sveta, nedavno je tako gostila Japonca. V skrbno urejeni sobi hranijo mnogo zanimivosti, med drugim številne polšje pasti.
Veliki in debeli polhi, če jih ne ulovijo, se pred zimo prvi poskrijejo. Do prvih snežink nikjer ni več nobenega: »To je spet zanimivo, da isti dan izginejo povsod.«
Zimo preživijo v tleh, saj drevesnih dupel skoraj ni več zaradi načrtnega gospodarjenja z gozdovi, torej izsekavanja. Polhi se radi poskrijejo po breznih v špranjah. Preživijo pa le taki z dovolj maščobne rezerve.
V pasti ga zvabljajo z lešniki in kostanji; je pa še vrsta dodatnih skrivnosti, ki jih vsak polhar ljubosumno varuje le zase. Tako ima vsak svojo patentirano mažo. Običajno vsebuje nekaj alkohola, saj vonj po žganju polha močno privablja.
Bolj kot dež lov na polha ovirata svetla luna in veter.
Ujeti polh jezno nerga s posebnim oglašanjem, polharji temu pravijo, da murga ali murgla.
Priprava polšje masti Polšje olje za domače zdravilo |
