Jedi za 
veliki praznik

Z Metko Starič, vodjo Zavoda Parnas z Roba nad Trubarjevo Raščico, pobudnico in povezovalko oživljanja peke obrednih kruhov poprtnikov ter dobro poznavalko kulturne dediščine v Dobrepoljski dolini, okolici Velikih Lašč in v krajih še naprej proti Loški dolini, sva se že večkrat pogovarjala o značilnih prazničnih jedeh v tem delu Slovenije. V soboto pred cvetno nedeljo si vzame čas in me odpelje h gospodinjam, ki skrbijo, da ta dragoceni del našega nesnovnega izročila ne utone v pozabo.

Š'drške mojstrice

V Sodražici potrkava na vrata pri Koširjevih, kjer že čakajo štiri gospe, poleg treh kuharskih mojstric še gospa Štefka Joras, ki je med drugim tudi fotografka in kronistka. Tako kot Martina Pirnat in Marija Levstek je članica sekcije Šedržank v sklopu TD Sodražica, ki si prizadevajo za ohranjanje krajevne kulturne dediščine. Lani so ustanovile samostojno skupino za poprtnike, ki se ji je pridružilo še 29 gospodinj iz Sodražice in okoliških vasi. Najbolj zavzete razmišljajo, da bi v čast tipične lokalne jedi, ki ji pravijo trojina, skupino tako tudi poimenovale. Želijo se še bolj posvetiti pripravljanju značilnih velikonočnih jedi in to prenesti na mladi rod.

Posebnosti njihovega žegna so predvsem š'drški želodci, slastni zavitki z mesnim nadevom, v osnovi podobni prazničnim dobrotam, znanim vse do Bele krajine, a v podrobnostih značilnih samo za Sodražico in bližnjo okolico. O čemer priča vzdevek š'drški. Pa še tukaj pripravljajo različici z ovojem iz testa iz bele moke ter z dodatno plastjo iz ajdovega testa.

Dve različici

Priprave obeh vrst se lotita Martina in Marija. Nekoliko pregneteta že vzhajano testo in dobro premešata nadev iz zmlete svinjske krače in kranjske klobase, dodata še jajca in kislo smetano, da se meso nekoliko razrahlja. »Drugega ni treba, saj je meso, če je krača od krškopoljskega prašiča, že samo prav slano,« pripomni Martina, ki najprej razvalja svoj hlebec testa. »Na kilo moke gresta ena krača in ena klobasa.« Testo enakomerno obloži z nadevom in počasi zvije v zvitek, ki ne sme imeti razpoke. Pusti ga še malo vzhajati, nato ga premaže z jajcem, položi v pekač, obložen s papirjem za peko, nekajkrat z vrha prebode s špilo, da se ne naredijo mehurji, in da v pečico. Peče se približno 45 minut (odvisno od pečice) na 180 °C.

Medtem ko se peče prvi, navadni š'drški želodec, Marija na enak način pripravi testo, a ga, preden ga obloži s preostalo polovico mesnega nadeva, premaže še s tanko plastjo ajdovega testa, kakor je v navadi v Ribnici in okolici. Recept, ki ga uporablja, sama sicer Štajerka, je dobila od tašče iz Hrovače. Ta dodatek se pozneje, ko je želodec pečen, pokaže kot tanka rjava spirala, ki skupaj z belo obdaja nadev. Jedi daje značilen, blago grenek priokus ajde, kar je nekaterim všeč, drugim pa ne. Kadar sta na izbiro oba, seveda ni težav. Ta vrsta želodca, opozori, je tudi bolj obstojna kot navadna. Shranjen v foliji je dober tudi čez teden dni. Za veliko noč spečejo po več želodcev, samo enega nesejo k blagoslovu. Doma ga ponudijo s šunko in hrenom.

Za veliko noč mora 
biti bogato

Dobrovoljna, pri dobrih osemdesetih še vedno urna in spretna gostiteljica Ivanka Košir, po domače Kovačeva, za mlajše sodelavke pa teta, je dragocena svetovalka. Pri njej so se zbrale drugič. Čeprav najstarejša, prav nič ne zaostaja. Že dan prej je spekla imenitno rožičevo potico, ki ji pravi kolač – po dolgih letih, da vidi, ali ga sploh še zna narediti –, zdaj pa pripravi testo za še šest kolačkov in nadev, kakršnega je dala v potico. Takšne hlebčke so matere nekoč spekle za otroke. Oblikovale so jih v obroč, da si je lahko vsak v odprtino položil svoj pirh. Recept zanje je pred 56 leti prinesla od doma iz Gorenjih Lazov. »Ko so nam kolačke razdelili, smo jih stisnili k sebi, da nam jih ne bi kdo vzel. Tudi skrivali smo jih drug pred drugim.«

Ker ima veliko družino, pravi, da za veliko noč napeče polno peč kolačev, potic. Dela pa tudi želodce, prav tako z ajdo, vendar nekoliko drugače. V mesni nadev že takoj vmeša tudi ajdovo moko. Domiselna bližnjica izkušene gospodinje!