Je veteranov 
sram kuhalnice?

LOKVE – Dve desetletji po osamosvojitveni desetdnevni vojni za samostojno Slovenijo še vedno niso popravljene vse krivice. Medtem ko se nekateri, ki sploh niso povohali oboroženega spopada, bahajo z odlikovanji, se drugi, ki so vsak dan nosili glavo na prodaj, še vedno borijo za pravico do statusa vojnega veterana. Na primorskem koncu je kar nekaj takšnih primerov, med njimi sta tudi kuharici s Trnovskega gozda. Bili sta vpoklicani, vsak dan delali od jutra do večera, trepetali za svoje življenje, zdaj pa ju država ignorira.

Lačni primorski vojaki

Dvainšestdesetletna Ana Skok in 55-letna Milenka Plesničar sta bili do junija 1991 zaposleni kot vodja kuhinje oziroma pomočnica pri gozdnem obratu Trnovo, kjer sta kuhali predvsem za okoliške gozdarje v kuhinji družbene prehrane. Na območju Trnovskega gozda nad Novo Gorico je bilo namreč kar precej vojakov, ki so branili Primorsko in našo zahodno mejo. Seveda niso bili sami, temveč je za njimi stala celotna logistika, vsi pa so morali vsak dan tudi kaj jesti. Prvi dan so jim hrano pripravili v hotelu Poldanovec, a je sanitarna inšpekcija ugotovila, da tamkajšnja kuhinja ni primerna in da je velika verjetnost zastrupitve, kar bi pomenilo, da vojaki ne bi bili sposobni za borbo. Zato se je štab odločil in na pomoč poklical kuharici, ki sta živeli na tem območju. »Predstavniki Teritorialne obrambe so prišli k meni na dom na Lokve in mi povedali, kakšna je stvar. Kot edino primerno možnost so videli, da bi v obratu Trnovo pripravljali hrano za naše borce. Tisti večer smo se dogovorili, naslednji dan pa sva morali pripraviti malico za 150 ljudi,« se prvih dni vojne spominja Ana Skok.

Že takoj zvečer sta nakupili vse potrebno in v zgodnjih jutranjih urah začeli pripravljati obroke. Za kosilo sta morali pripraviti že 179 obrokov, nato 230, na koncu pa sta kuhali za okoli 450 vojakov. »Pripravljali sva zajtrk, kosilo in večerjo. Delali sva od pete ure zjutraj pa tudi do desete zvečer. Domov sva šli samo spat. Ker vsega nisva več zmogli sami, sva zaprosili za pomoč. Pozneje nama je pomagal še en kuhar in potem še dve kuharici. Hrano, ki smo jo skuhali, so potem razvozili po terenu našim vojakom, nekaj v hotel Poldanovec, pa v Sedovec, Grgar in na Lokve, kjer so bili tankisti. Kuhali smo, dokler je trajala vojna, in še malo dlje, vsak dan. Tudi za slovenske oficirje, ki so prebežali iz JLA in so bili pod nadzorom.«

Čeprav se marsikomu zdi, da kuhanje obrokov za vojake ni pomembno delo, bi brez hrane branitelji težko dvignili puške in varovali našo državo. Prav zato so se kuharice zares potrudile in jim pripravljale okusne obroke, od sendvičev za zajtrk, kosil do krepkih večernih enolončnic. Ana se spominja, da je bilo delo naporno: »Kuhali sva od 26. junija do 18. julija. Prosti nisva bili niti en dan. Šele tretji dan sva dobili pomoč kuharja, kuharici pa sta prišli še pozneje. Prve tri dni sva bili res utrujeni. Domov sva šli samo spat, čeprav so naju doma čakali otroci.«

Borba za status

Čeprav nista nosili orožja, sta bili povsem enako ogroženi kot preostali, ki so se aktivno udeležili vojne za Slovenijo. Prav tako bi se jima lahko zgodilo kaj hudega. Ker so se mimo kuhinje vsak dan vozili vojaki JLA, sta se morali vsak dan peljati po drugi poti na delo. Milenka Plesničar pravi, da vse skupaj ni bilo tako nedolžno, kot se zdi danes.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Kdo je vojni veteran?