Jan bi šel z novim kolesom še spat

KRANJ – Bohinjski konec ga je dokončno prepoznal in spoznal! Tistega simpatičnega, do ušes in še čez nasmejanega Jana Lukaniča iz vasice Kamnje, ki ga julija letos čaka nastop na svetovnih igrah specialne olimpijade v Los Angelesu. Dvaindvajsetletni šolar, ki obiskuje Osnovno šolo Antona Janše Radovljica, po pripovedovanju mamice Marjane in očeta Borisa ne bo nikoli zmogel brati ali računati, težave ima s pisanjem in nikoli ne bo popolnoma samostojen.

Športna duša

Vendar Jan piše svojo kolesarsko športno zgodbo, ki mu jo pomagamo soustvarjati bralci Slovenskih novic in Kolesarski klub Sava iz Kranja! Lukanič bo kot prvi Slovenec v svoji tekmovalni kategoriji nastopil na vseh razdaljah, poleg 10- in 15-kilometrske še za te vrste tekmovalce najbolj naporni – na 25-kilometrski. Podvig naj bi opravil s sedem let starim gorskim kolesom. Ko smo njegovo tiho željo imeti čisto pravo cestno dirkalno kolo predstavili na naših straneh, se nismo nadejali takšnega razpleta.

Nastop na kolesu v dresu Slovenije bo le njegov etapni cilj. Kajti Jan Lukanič je s pomočjo Kolesarskega kluba Sava Kranj začel voziti najbolj prijetno dirko svojega življenja, s katero si ne želi le doseči tekmovalnega cilja v mestu angelov julija letos, temveč uživati v prav vsakem trenutku v športu. Ne da bi pozabili na glavni moto specialne olimpiade, ki pravi Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu, so se iz najstarejšega kolesarskega kluba v Sloveniji ponudili za pomoč prek direktorja Matjaža Zevnika: »Jan bo iz kolesarskega kolektiva Save prejel vse, kar je treba, da bo lahko dostojno zastopal Slovenijo na tem svetovnem tekmovanju.«

Ne le veselo rumeno obarvano cestno dirkalno kolo scott, za sanje športnika s posebnimi potrebami so v klubu pripravili tudi drugo opremo, ki jo potrebuje: kolesarske čevlje scott, čelado istega proizvajalca ter tekmovalno opremo kluba, ki mu jo je izročil legenda našega kolesarstva Franc Hvasti. Lukaniča so poleg vsega še povabili na treninge pod strokovnim vodstvom trenerjev Naceta Korošca in Mateja Stareta, predsednik Bojan Homan pa mu je izročil čisto pravo člansko izkaznico KK Sava Kranj, urejeno ima tudi zavarovanje.

Radost z novim kolesom

»Težko je opisati vso radost in zanos, ki ju ima Jan ob treningih z novim kolesom,« je povedal oče Boris, ki sina dvakrat na teden pelje iz bohinjskega konca v Kranj, na velodrom – kolesarsko ovalno dirkališče na Laborah, kjer ga preda trenerjem kluba. »Postal je presneto hiter, čeprav še ne vozi z vpetimi čevlji v pedala. Skupno smo se odločili, da še nekaj časa ne bomo poskušali z vpetimi nogami. Morda celo ne bo treba vpenjati čevljev pred odhodom v ZDA, saj je Jan obvladal vso drugo tehniko vožnje.«

Nato oče opiše dneve po tistem, ko sta Janu predsednik KK Sava Kranj Homan in direktor Zevnik predala kolo: »Saj veste, kako je z otroki, čeprav je Jan po letih nekaj starejši. Preprosto bi šel z biciklom kar spat, če bi le lahko to izvedel. Po nekaj poizkusih na domači cesti smo ga pripeljali v Kranj in po prvih nekaj treningih skupaj z mlajšimi člani kluba se je zanj začela popolnoma nova športna pot.«

Pravi profesionalec

Jan, ki mu je ogrevalne vaje odredil trener Korošec, je pred tem povedal: »Preden sem dobil kolo, sem bil precej težek. Rad sem pač jedel. Imel sem 115 kilogramov, zdaj jih nimam več toliko, shujšal sem.« Nato opazimo pomežik očeta Borisa in počakali smo, da se je Jan pognal po velodromu. »Jan je res veliko in z neverjetnim apetitom jedel. Po tistem, ko je nekajkrat prišel domov iz Kranja, utrujen od treningov, je dejal, da ne bo toliko jedel za večerjo. Z ženo sva menila, da je preutrujen, potem sva opazila, da je začel paziti pri vnosu količine hrane. Še on jo je ob večerji dal na stran in povedal, da ima dovolj. Trenutno ima 97 kilogramov.«

Lukaničev najmlajši je po treningih postal pogumen, samozavesten, hkrati previden in kooperativen. »Na začetku sem imel malce pomislekov. Pravzaprav sem le pri sebi moral prilagoditi mišljenje in kmalu sem spoznal, da se da z Janom odlično delati,« je dejal trener Korošec: »Napredek je očiten, sploh na velodromu. Ker smo cestni kolesarji, ne vrtimo se le v krogih, smo se po nekaj tednih odločili, da Jana med spremstvom skupine odpeljemo na čisto pravi cestni trening. Šli smo do Komende in nazaj, v vodeni in spremljani skupini, in z njim ni bilo prav nobene težave.«

Korošec se je zato odločil, da Jana v skupini popelje še na kakšen trening zunaj velodroma, sledili so tudi že čisto pravi in za kolesarski svet že hudo spodobni vzponi na Sveti Jošt: »Delo z njim je zanimivo. Vsak napotek Jan namreč vzame kot pozitivnega, stalno ima usta v nasmehu. Nikoli ne nerga, nikoli se ne izgovarja na utrujenost ali slabo počutje. Svoje naloge oddela kot pravi profesionalec in v čast mi je, da ga lahko treniramo v našem klubu,« je dejal direktor KK Sava Kranj Matjaž Zevnik: »Ne boste verjeli, komaj čakamo, da se začnejo svetovne igre specialne olimpijade in se bo Jan po treningih v našem klubu podal na osvojitev lastnega cilja.«

Prepočasni ati

Očetu Borisu, ker s svojim gorskim kolesom po cestah Bohinja in okolice, sploh pa čez Jereko na Pokljuko, ne more več uloviti hitrega in motiviranega sina, je avtor napisanega posodil svoje dirkaško kolo z opremo za čas treningov pred ZDA. »Samo da ne boste mislili, da se me zdaj lahko drži in mi je kos, kje pa,« se zasmeji Jan in doda: »Saj kolo ima kolikor toliko dobro, samo treningov za kolesarstvo toliko kot jaz pa nima za seboj. Morda bi ati celo moral malo shujšati...«