Do včeraj si bil edini, ki je bil s Slovenskimi novicami vse od prvega dne, od njihovega rojstva, od tistega 14. maja 1991. Danes tudi tebe ni več. Poslal si svoj zadnji tekst. Ne vedoč, da je zadnji. In potem odšel. Brez pozdrava, le poklical si, naj ti že enkrat zamenjamo tisti prekleti računalnik, ki da prepočasi požira zapisane besede in posnetke. Tvoje besede in posnetki so ostali, za tabo ostaja spomin.
Iztok, tudi odslej boš z nami, četudi le še v spominih. Računalniki bi izračunali, da jih je za nekaj gigabajtov. Lepih, dostojnih poslanstva, ki si ga opravljal. Bil si v službi resnice in pravice. Spomnim se, denimo, kako si zaman vrtal v železničarje, ko si hotel odgovor na vprašanje, zakaj je moral umreti mladenič, ki je zgolj sedel na zidu med peronom in tračnico. A ga je usodno zadela stopnica lokomotive. Ni hotel domov z drugimi, ki so nekaj popili, hotel je varneje, z vlakom. Spraševal si se, zakaj je bila pametnejša odločitev zanj smrtna obsodba. Zakaj???
Življenje nima vseh odgovorov. Niti tega, zakaj si moral oditi še tako poln načrtov in nespisanih zgodb, ne bomo nikoli izvedeli. Zatrdno pa vem, da boš za večno živel v svojih oljkah. Če sta večnost dve tisočletji, kolikor štejejo najstarejše. Tiste, ki si jih v istrski Škranjci, na pobočju pod cesto med Šmarjami in Grintovcem, posadil ti, so danes stare komaj štiri desetletja. In vse so preživele. Ker si jih sadil z ljubeznijo. In s spoštovanjem do očeta, ki te je prezgodaj zapustil.
Verjemi, da je ponosen nate! Kot smo ponosni vsi, ki smo s teboj ustvarjali tvoje in naše Slovenske novice. Iztok, tudi v imenu bralcev, hvala ti! In čez slab mesec, ko bodo oljke dozorele, se sprehodim skozi tvoj oljčnik in ti tam nazdravim s tvojim refoškom.
Bojan Budja
