NAŠEL POGREŠANO

Iz vode jo je rešil labradorec Ajk

Objavljeno 21. september 2015 14.16 | Posodobljeno 21. september 2015 14.16 | Piše: Špela Ankele

Šestletni kuža z vodnikom Robertom Anžičem zavohal pogrešano 88-letnico.

Lokacija pogrešane. Foto: Špela Ankele

TODRAŽ, KRANJ – Ko se je konec minulega tedna v neznano podala 88-letna Anastazija Frlic, doma z Gorenje Dobrave, so v tem delu Poljanske doline sprožili obsežno iskalno akcijo. Prvi so bili na delu policisti, ki so se poskušali dokopati do kar se da natančnih podatkov o tem, kje in kdaj je bila pogrešana nazadnje videna. Sedem policistov je v prvih korakih zaman pregledovalo območje, kjer so domačini nazadnje pozdravili ženico.

Nato se je jutro za tem akciji pridružilo 40 gasilcev okoliških prostovoljnih društev in dva vodnika psov. Eden od obeh kosmatincev, šestletni labradorec Ajk, je v petek okoli enih popoldne vodnika Roberta Anžiča opozoril, da je treba natančno pogledati v eno od strmih grap na območju Žirovskega Vrha. Tam je, in to v manjšem potoku, ležala 88-letnica. Obnemogla, saj je minulo noč in še vse dopoldne preživela zunaj. Obnemogla, a živa. »Najsrečnejši si takrat, ko pogrešano osebo najdeš živo,« strne Robert Anžič misli vseh prostovoljcev, ki so v minulih dneh pregledovali strmo območje Žirovskega Vrha.

Sum na poškodovano hrbtenico

»Okoli enajstih, pol dvanajstih smo se zbrali v industrijski coni na Todražu. Odločili smo se, da še enkrat pod drobnogled vzamemo območje, na katerem so pogrešano nazadnje videli. Razdelili smo se v dve skupini. Mi smo na Žirovskem Vrhu pregledovali gozdnato in strmo območje v okolici gorske kmetije Pr' Brdačku. Že zelo hitro, nekako po tristo metrih iskanja, je Ajk potegnil sled in nakazal na gospo, ki je ležala v vodi. Previdno smo jo premaknili na kopno in gasilcem naročili, naj prinesejo odeje in nosila. Ker smo sumili, da ima poškodovan hrbet in medenico, smo prijazno zavrnili pomoč bližnjega kmeta, ki nam je ponudil prevoz s traktorjem. Raje smo jo na nosilih previdno prinesli do ceste, kjer so jo nato prevzeli reševalci,« pripoveduje o zadnji v nizu iskalnih akcij Kranjčan Robert Anžič. Kolikokrat že sta z Ajkom letos priskočila na pomoč, ne šteje več: »Petkrat, morda desetkrat. Res ne vem. Se pa v enem letu naniza tja do dvajset iskalnih akcij.«

Ko se je Ajk, ki se med našim pogovorom neutrudno podi za že precej utrujeno teniško žogico, približal pogrešani, se je takoj videlo, da se ga je 88-letnica ustrašila. »To je začutil tudi Ajk, zato se je nekoliko umaknil in tam počakal,« je labradorca, ki je po petkovi uspešni akciji kajpada dobil priboljšek, pohvalil Robert Anžič. Ki že v naslednji misli poudari: »Pa saj niti ni pomembno to, da je pogrešano našel Ajk. Ključno je, da so reševalni psi znova dokazali, da najdejo osebo, če je ta na območju, ki ga pregledujejo. Reševanje je ekipno delo, saj redno treniramo s kolegi v klubu. Treba je delati v skupini, ne pa biti obremenjen z rezultatom, saj ti pridejo kar sami od sebe.«

Iz vrtca na teren

Sogovornik se je Zvezi vodnikov reševalnih psov Slovenije, torej Klubu vodnikov reševalnih psov Kranj, pridružil leta 1998: »Takrat sem bil v alpinističnih vodah in večina kolegov je bila med reševalci. Vključen sem bil v civilno zaščito, gasilec pa sem tudi od mladih nog. No, v enem trenutku sem si rekel, zakaj ne bi v to prostovoljno delo vključil še psa.«

Zdaj z Ajkom trenirata dvakrat na teden. Ko je treba, pa naj bo to sredi noči, med koncem tedna ali sredi delovnega dne, postaneta člana ekipe, ki po Gorenjskem išče pogrešane osebe. »V kranjskih vrtcih, kjer sem zaposlen kot vzdrževalec, so izjemno razumevajoči do prostovoljnega dela, ki nima urnika in ga je včasih treba opraviti tudi med delovnim časom,« pravi Robert Anžič. Že v isti sapi se, sicer tudi član Jamarske reševalne službe, v sklopu katere deluje tudi v ekipi potapljačev za reševanje iz sifonov, zahvali svojim najbližjim – partnerici Tini, sinu Anžetu in hčerki Rebeki: »Vedno pravim, da se ni treba zahvaljevati nam, reševalcem, ki svoje delo opravljamo zato, ker je to del nas in ker pač sledimo srcu. Zahvaliti se je treba našim družinam, ker imajo razumevanje za to naše poslanstvo, ki mnogokrat poteka povsem nepredvidljivo in brez urnika.«

Mnogo akcij iskanja pogrešanih oseb, ki so se končale s srečnim ali žalostnim koncem, se je v minulih letih udeležil naš sogovornik. A med vsemi mu je najbolj ljubo tisto iskanje pogrešane Kranjčanke zrelih let, ki se je končalo, še preden se je sploh začelo. In kako je to sploh mogoče? »Z otrokoma sem se vračal s sprehoda v bližini doma, ko na mostu srečamo ženico. Obute je imela copate in tudi oblečena je bila bolj tako, za doma. Takoj sem vedel, da ni doma tod blizu. Navezal sem pogovor z njo in ugotovil, da je iz Kranja namenjena v Ljubljano, čeprav je hodila v čisto drugo smer – proti goram oziroma proti Storžiču. V tistem trenutku, ko sva se srečala, ni še nihče opazil, da je odšla od doma, zato je tudi še nihče ni pogrešal. Prek centra za obveščanje in s pomočjo kranjskih policistov se je nato srečno vrnila domov,« sklene Robert Anžič in se iskreno nasmehne ob še eni od mnogo zgodb, ki jim je pomagal do srečnega konca. 





Deli s prijatelji