Iz plamenov rešil kar 32 potnikov

KOČEVJE – Ali lahko človek s trdim delom, poštenjem in dobroto zmaga? Lahko. Dokaz za to je Boris Zupanc, Rom iz Kočevja, ki mu v domačem okolju mnogi priznavajo, da spada med najbolj ugledne ljudi tega območja. Pa ne le zato, ker je leta 1996 iz gorečega avtobusa rešil 32 ljudi in prejel znak za hrabro dejanje ministrstva za notranje zadeve, ampak preprosto zato, ker je bil vedno pripravljen pomagati. In ker je Kočevsko, ki so ga pred desetletji prekrivala številna divja odlagališča, pomagal očistiti.

Brez strehe nad glavo

Neverjetna življenjska zgodba Borisa Zupanca se je začela 20. februarja 1953 v Željnah. Rodil se je na postelji, kjer se je nekaj mesecev pozneje rodila tudi njegova žena Darinka. »Moja mama je živela pod skalo, na prostem, in zato jo je Darinkina mama tik pred porodom povabila, naj pride k njej,« razloži Boris začetke svojega življenja, ki bi se lahko hitro končalo. V tistem mrazu bi zunaj lahko tudi umrl.

Šest mesecev zatem so starši njega in sestro zapustili. »K sebi sta naju vzela stric in njegova žena,« razloži Boris. Živeli so revno, iz rok v usta. Brskali so po smeteh, da so našli kruh ali surovino, ki jo je bilo mogoče prodati. Boris se spominja, da sta se s sestro odpeljala z vlakom do Ortneka in šla peš po polmetrskem snegu na Sveti Gregor, kjer sta prosjačila po hišah.

Pozneje je surovino zbiral z vozom, ki so ga vlekli konji. »Ob vaseh so bile vrtače, kamor so ljudje metali smeti in tudi avtomobilske školjke. Mi smo jih razsekali s sekiro, naložili na voz in odpeljali prodat,« se spominja Boris križarjenja vse tja do Starega trga, Velikih Lašč in Iga. Pri 18 letih se je poročil z Darinko, s katero se je sprl – resno sprl – samo enkrat, ko sta z vozom in konjem iskala kovine tam okoli Zapotoka in jo je Boris hotel poslati k ljudem v vas, da bi jih prosila za hrano. Bila sta lačna, da se jima je delala tema pred očmi. »Ampak nisem bila vajena prositi po hišah, mi nismo beračili,« razloži nasmejana Darinka. Boris je popustil in sam odšel k ljudem. Zdaj doda: »Ona je bila že civilizirana …«

Izpit in avto, legendarni fiat 1300

Leta 1977 je bil Boris prvi Rom, ki je v Kočevju naredil izpit. »Za to se moram zahvaliti Majdi Klepac, ki je bila inštruktorica vožnje in me je spodbujala, naj grem delat izpit, čeprav sem bil prepričan, da tega ne bom zmogel. Na šolski teoriji sem dvakrat padel, veliko teorijo sem naredil iz prve,« pove. 
Kupil si je fiata 1300, avto, ki mu je spremenil življenje. »Ta avto mi je prislužil vse bogastvo, ki ga imam! Ko ni bil več za cesto, sem ga parkiral 20 metrov stran od barake na Marofu, v kateri smo živeli, in dal nanj listek, da ga prodajam po delih. Ni dolgo trajalo, pa sem prodal vse dele. In videl, da je v tem posel.«

Takrat se je začela zgodba z avtoodpadom, kjer je zbiral surovino in prodajal dele avtomobilov. »Borisova največja ljubezen so kovine,« z naklonjenostjo pravi Tanja Zupanc, Borisova snaha, ki od leta 2007 tudi uradno vodi Avtoodpad Zupanc: »Raje da denar kot kovino. Okrog leta 1991 je imel na Marofu kakšnih 1000 avtomobilov, kar je bil največji avtoodpad v Sloveniji in verjetno tudi v Jugoslaviji.

»Takrat je bilo delo težje, a se je trud bolj obrestoval. Danes nihče več ne kupuje starih delov, ampak je mogoče prodati le še surovino, ki nima nobene cene,« pravi sogovornik, ki še danes, ko je že dobro desetletje invalidsko upokojen, vestno spremlja dogajanje v podjetju.

»Lahko se pohvalim, da v vseh teh letih nisem bil nikomur, ne državi, podjetju ali posamezniku, nikoli dolžan,« pravi Boris Zupanc. Najboljši časi za podjetje pa so bili med letoma 2000 in 2010, ko se je dobro zaslužilo s kovinami. Že prej je odstranjeval številna divja odlagališča in smeti po Kočevski ter vse tja do Novega mesta in Ljubljane: »Nisem gledal samo na denar, ker sem številne stvari naredil, ne da bi za to dobil plačano. To me je veselilo,« pravi Boris.

Najpomembnejša je družina

Potem ko je zbolel – ima sladkorno, astmo in štiri srčne obvode, pred sedmimi leti so odkrili tudi raka na pljučih, ki ga je premagal –, je počasi izklopil. Delo je prepustil Tanji, ki se je, tudi če ni njegova hči, ampak snaha, v družini najbolje izkazala. Boris je premagoval vse ovire, tudi v najtežjih trenutkih, kot je bila tragična izguba sina, Borisa Zupanca mlajšega.

Je zmagovalec, pravi. Čeprav bi se lahko pohvalil s tem, da mu je kot Romu uspelo na noge spraviti uspešno podjetje, ki je imelo tudi šest zaposlenih, in je pomagal številnim ljudem, je največja zmaga drugje. »Z droge mu je uspelo spraviti tri sinove, snaho in zeta. Koliko noči sem prejokal zaradi tega,« pravi mož, ki se ne sramuje svojih čustev, ko se spomni grozljivega obdobja v letih 2000 in 2001. Danes je ponosen, da je z lepo besedo prepričal mlade, da so se odrekli drogi.

»Ne dam se,« pravi Boris Zupanc, ko zadovoljno gleda svojo družino, ki šteje 53 članov. Darinka, ki še danes kuha v velikem loncu za vse, mu je vseskozi stala ob strani. In to, da imaš pravega partnerja, je izjemno pomembno, pravi Boris, ki je ponosen na številno družino: »Najpomembnejše je, da vsi, sinovi, zeti, neveste, sedemo za mizo in jemo. Srce se mi smeje. Preveč sem pretrpel in preveč sem bil lačen, da ne bi cenil tega, da jih lahko vidim za eno mizo.«