Zgodnje otroštvo in odraščanje v Rogatcu sta bili vse prej kot prijetni. V domu, prepojenem z očetovim alkoholizmom, je vladalo nepopisno nasilje in mama je morala s šestimi otroki dobesedno uiti; najprej na Hrvaško, od tam pa čez lužo, kjer je v New Yorku živela mamina sestra, teta Viktorija. Te hude mladostne izkušnje je leta 1950 v Sloveniji rojena Katarina Tepesh opisala v knjigi z zgovornim naslovom Escape from Despair (Pobeg iz obupa). Knjigo (www.katarinatepesh.com), so pred dnevi na Univerzi Illinois uvrstili med tiste, izmed katerih bodo izbrane dele vključili v nastajajočo publikacijo o spominih ameriških priseljencev z vsega sveta, ki bo izšla jeseni. Za Katarino je bilo pisanje poskus samopomoči ob dolgotrajnem iskanju čustvenega ravnovesja.
Proti nasilju
To temno plat življenja je Katarina, sicer tudi uveljavljena publicistka, dobro spoznala v zadnjem desetletju pred upokojitvijo, ko je delala v finančni službi neprofitne organizacije YWCA Retirement Fund Inc. Gre za eno najstarejših organizacij za pokojninsko zavarovanje žensk v ZDA, ustanovljeno leta 1925. V več sto uradih po vseh zveznih državah med drugim pomagajo žrtvam nasilja v družini, težje zaposljivim ženskam, dekletom, ki zaidejo v težave zaradi nenačrtovanega materinstva, skrbijo za varne hiše...
»Da, nekako tako, kot nam je varen dom in nov začetek pred več kot štirimi desetletji omogočila teta Viktorija,« se Katarina spominja začetnih korakov v tujem svetu med nedavnim obiskom v Sloveniji. Ob odhodu je imela mama 45 let, otroci, trije fantje in tri dekleta, pa od 11 do 23. Mama in starejši otroci so se najprej zaposlili v tekstilni tovarni, vendar sta si Katarina in starejša sestra hitro našli drugo zaposlitev. Tako je družina njihovi teti, ki je bila takrat in še pozneje najpomembnejši človek v novem okolju, lahko kmalu odslužila za letalske vozovnice in se začela postavljati na noge. Najprej so se pospešeno učili angleščine, se dodatno izobraževali in se pozneje razselili po Ameriki. Ostali so v stikih, a očetovo pijansko nasilje je pustilo globoke in dolgo nezaceljene rane pri vsakomur od njih.
Računalnik odstre
nova obzorja
Vztrajnost, bistrost in prizadevnost pri pridobivanju novih znanj za delo na računalniku so Katarini razmeroma kmalu omogočili solidno službo v inženirskem biroju. »To je bilo vznemirljivo obdobje širšega uvajanja računalnikov IBM. Delo na računalniku je bilo pravi izziv, treba je bilo obvladati slepo tipkanje in takrat sem se ogromno naučila.« Ob tem se je še dodatno izobraževala, kar je pomagalo pri poznejši zaposlitvi, pripoveduje sogovornica, ki je pred leti prodala stanovanje v New Yorku, pospravila kovčke in si ustvarila prijetno bivališče v mestu Clearwater.
»Še ko sem živela v velikem človeškem mravljišču na Manhattnu, sem razmišljala, kako bi si uredila življenje po upokojitvi. Dve leti sem iskala možnosti po Ameriki pa tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Nazadnje sem izbrala naselje, ki je bilo že pred približno 40 leti posebej načrtovano za aktivno upokojensko življenje. To je ena mojih najboljših odločitev.« V obsežnem kompleksu le nekaj minut vožnje do morja na zahodni floridski obali živi približno 10.000 ljudi. Gre za samozadostno mestece, ki z bogato infrastrukturo omogoča najrazličnejše načine druženja in bogato socialno življenje, obenem pa tudi strogo varuje zasebnost.
Bazeni, golf, tenis...
V naselju, ki ga prepredajo parki z eksotičnim cvetjem, ni visokih gradenj, prevladujejo eno- in dvonastropne hiše in različno velika stanovanja. Katarina je svoje, ki ima dve spalnici, dve kopalnici, veliko kuhinjo in prostrano dnevno sobo ter dve terasi, kupila za 70.000 dolarjev. Za vzdrževanje in neomejeno uporabo bazenov, igrišč za tenis, golf, fitnes centrov in preostalega plačuje približno 320 dolarjev na mesec. To vključuje še parkirišče in uporabo prostora za shranjevanje različne športne opreme.
Katarina je velika ljubiteljica golfa in kolesarjenja, zelo rada pa tudi vesla; tik ob naselju je namreč čudovito jezero, primerno za veslanje s kajaki in kanuji. Dolgočasja ne poznajo. Poleg naštetega premorejo lastno TV-postajo in časopis. V okolju, kjer se združujejo ljudje različnih narodnosti, so kulturni, kulinarični, športni in drugi družabni stiki še toliko bolj slikoviti.
Prislužena pokojnina Katarina Tepesh je veliko objavljala v različnih ameriških časopisih in revijah, predvsem s socialno tematiko, še danes pa odlično komunicira tudi v slovenščini in hrvaškem jeziku. »V New Yorku sem preživela praktično vse življenje, ampak sem si rekla, da prihrankov nima smisla porabiti za življenje, ki je v tem mestu pregrešno drago. Za večino ljudi, ki jih poznam v našem naselju, bi rekla, da smo nekakšen srednji razred. Domala vsi smo si pokojnino prislužili s polno delovno dobo.« |
