Iz klobuka vlekli zajca, da prinese zlata jajca

OTOČEC – Slovenija premore le za ščepec otočkov, zato je vsak zase malone narodni zaklad. Vsakdo ve, da je v našem liliputanskem arhipelagu z veliko prednostjo daleč najočarljivejši Blejski otok. Za njim pride – kateri že? Aha, Otočec. Prvega božajo jezerski, drugega rečni valovi. Prvi je gorenjski, drugi dolenjski biser. Sline po obeh se cedijo tudi državi. Oziroma njim, ki za ljudski blagor upravljajo državno premoženje. Ve se, da je ob državni malhi vselej gneča in da je le iz polne kaj zajemati. Zato se ministrstvo za (vselej obubožano) kulturo že drugo desetletje bode z blejskim župnikom za lastništvo otočka z zvončkom, ki na poteg vrvice cingljaje usliši skrivne želje. S prodajo devetih gradov pa bi zdaj želelo v večno žejni proračun nakapljati sveže cekine.

Kelnarjenje 
brez krčmarja

V 13. stoletju prvič pisno omenjeni Otočec je edini slovenski vodni grad. Ko so se graščaki Margheri di Commandona leta 1942 odselili v Brežice, so grad Otočec še isto leto požgali partizani. Kolateralno so skurili tudi opremo in dragoceni grajski arhiv. Že v svobodi so ruševine podržavili.

Ko so zgradili Cesto bratstva in enotnosti, je Otočec z grajskimi razvalinami napol poti med Ljubljano in Zagrebom naravnost vabil, da bi postal turistična postojanka. Priložnost je začutilo daljnovidno vodstvo tovarne zdravil Krka, ki je grad obnovilo in v njem razvilo razkošno ponudbo za razvajanje čutov, kar je s pečatom potrdil lanski sprejem Otočca v mednarodno družino dvorcev in hotelov Relais & Châteaux.

A kot da je Krkino vodstvo sredi delovne vneme spregledalo, da lastnik gradu ostaja država. Kar je v socializmu veljalo za »vse je naše«, je s prehodom v kapitalizem postalo »kar je moje, ni tvoje«. Če je morda pozabila Krka, pa ni država, ki je za Otočec že objavila orientacijsko prodajno ceno. Kolikšna bo ta šele, če ji bo Krka prilepila, kar je sama vložila v grad!

Napoveduje se še hec, kdo bo tisti, ki bo na koncu plačal zapitek.

Zajec iz klobuka

Država bi gradove že imela, a je z njimi hudič. Če jih ne vzdržuješ, propadajo. Ministrstvu za kulturo je iz tega klobuka uspelo potegniti zaušnico: »Pri pregledu projektov obnov gradov, ki so bili financirani s sredstvi Evropske unije, je ministrstvo za kulturo dobilo negativno oceno računskega sodišča zaradi nezagotavljanja dejavnosti v obnovljenih gradovih.«

Sodišče je že samo povleklo odrešilnega zajca iz čarovniškega klobuka, kulturno ministrstvo pa ga je hvaležno sprejelo: »V odzivnem poročilu, v katerem so navedeni ukrepi za popravilo stanja, je navedena kot ena od možnosti tudi prodaja.«

Priporočljivejše bi bilo oddajanje v najem s postopkom javnega razpisa, a vlada kot izjemo lahko sprejme tudi odločitev o prodaji gradu, če »se s tem izboljšata njegova ohranitev in javna dostopnost ter zagotovi taka uporaba, ki je skladna z družbenim pomenom (kulturnega, opomba V. J.) spomenika«. Kupnino lahko »namenijo le za ohranitev, vzdrževanje, oživljanje ali nakup dediščine ali spomenika«.

Najemnikom in kupcem prijaznejši

Ministrstvo je izmed 42 gradov, ki so v lasti RS in v njegovem upravljanju, na seznam za možno prodajo uvrstilo devet: »Ovrednotenje in izbor spomenikov za prodajo/oddajo/prenos je bil izdelan na osnovi predloga delovne skupine na MK za vrednotenje kulturnih spomenikov in določitev strateških objektov, ki ostajajo v lasti RS. Cenitve gradov opravljajo po naročilu sprotno pooblaščeni sodni cenilci nepremičnin. Cenitev je veljavna samo pol leta.«

Izbrane gradove še vedno lahko oddajo v najem ali upravljavske pravice prenesejo na javni zavod ali lokalno skupnost: »Od potencialnih kupcev oziroma najemnikov pa pričakujemo finančni vložek v prenovo kulturnega spomenika skladno z zahtevami spomeniškovarstvene stroke, primerno vsebino, ki mora biti prav tako skladna z usmeritvami stroke in predvsem mora biti potencialni kupec ali najemnik grad sposoben vzdrževati in zagotavljati sredstva za njegovo aktivno življenje.«

Zavedajo se, »da sta tako prodaja kot oddaja v najem po obstoječi zakonodaji zelo neprijazna do potencialnih najemnikov ali kupcev, zato ministrstvo za kulturo pripravlja spremembo zakonodaje s tega področja.«